Tiskane izdaje
Sedim v spomeniku, na mestu torej, ki ga praviloma opazujem od zunaj, le da tokrat gledam ven na plano. Stvari izpadejo drugače, to seveda pričakujem, a vseeno me vsaj malo preseneti preprostost te igre. Zelo sorodno tej prostorski izkušnji postopamo tudi v času. Kako pogosto vse mogoče obrnemo in napnemo na vsakič druge vrednote.
Če so bili pred nekaj desetletji parkirani avtomobili na Trgu republike nekaj povsem vsakdanjega, morda glede na eminentno lokacijo celo prestiž, je zdaj veliko boljši nabor avtomobilov, morda celo kakšen električni med njimi, tretiran le še kot kup pleha. Kot tak se je moral umakniti razrezanemu delu pohorskega hriba in arhitekturni čistini.
Spomnim se, kako je bil stari Trg Republike moj najljubši kotiček v mestu, tja sem pribežal ob nedeljah, najraje takrat, ko je pelo nedeljsko kosilo ob drugem polčasu slaloma. Bil je povsem prazen, škripanje zavor bajka je odmevalo od stolpnic, granitne kocke pokapane od avtomobilskega olja so se kotalile naokoli, asfalt je sobival s šopi trave. In zakaj se zgodi zdaj to, da postane trg permanentna praznina, vedno pripravljena na odmev, pri meni pa vzbudi samo dobesedno praznino, nič drugega, nobenega vznemirjenja, ne pomirjenja ... en sam prav vidim naokoli. Je ta predvidljiva, vedno ista pojavnost tista, ki me dolgočasi. Je tlak, kjer so jasno vidne sledi uporabe, funkcionalno gledano seveda same napake, tisto, kar je privlačno... Ali gre morda za prevlado naučenega videnja sveta, tistega, ki da meni kot izšolanemu arhitektu prav, ko vidim, da so vse granitne kocke na svojem mestu, v osi klančine pa talne označbe v eksaktnem rastru. Le da me ta slednji, seveda iz nedrja spomenika, mesta, kjer je več dovoljeno, ne prepriča.
Skakanje v zaključke, trmaste poudarke in nedvoumna mnenja, nato pa boj za njih za vsako ceno, to je kar priljubljena dejavnost. Tudi spoznanje, da jih zamenjamo čez par let, pač v skladu z novimi kriteriji, to nas ne moti. Tukaj in zdaj imam prav! Če slučajno ne veš, pač pogooglaš, dejstvo se prikaže, ti pa dokažeš. Boriš se kot lev, da je to tako, saj tako pravi internet.
Zdi se, da nas pogled z druge strani ne zanima preveč. Je naporno pomisliti na drugačno tolmačenje česarkoli pred nami, ali je to povezano z nelagodjem. Občutkom, da ni trdne opore trmastih mnenj, na prvi pogled nepredvidljiv izplen pa res tako nezanimiv?
A opora bi morda bila lahko ravno praksa sama. Utečeno udobno posedanje v spomenikih in morda zgolj motrenje novega sivega trga, »provansalske« sivke in cvetličnih panojev v bližnjih izložbah. Vzemi laptop in se posedi pod revolucijo, hudičevo preprosto, a deluje za začetek. Nadaljevanje pa je stvar želje po vztrajanju na tej poti ali skoku nazaj na »varno« stran asfalta.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu
