Tiskane izdaje
Zdaj je spet tisti čas, ko se oziramo na prehojeno pot v samostojni državi - in če bi se oprli zgolj na nekaj osnovnih statističnih kazalnikov, bi lahko kaj hitro prišli do zaključka, da smo Slovenci v dobrega pol četrtletja izjemno materialno napredovali. Recimo, družbeni bruto proizvod na prebivalca pri nas je bil v letu osamosvojitve skoraj štirikrat nižji kot je bil BDP lani: v 1991 je znašal 5.100 evrov, v 2016 pa že kar 19.300 evrov.
Še več, letos bomo prvič v zgodovini po BDP presegli mejo 20.000 evrov na državljana. Pa smo zdaj res štirikrat bogatejši kot ob odhodu SFRJ? Seveda ne. Velik del statističnega prirasta, ki naj bi pričal o velikosti slovenske nacionalne ekonomije, je pač stopila inflacija, ki je vsaj v prvih letih naše samostojne poti še precej najedala naše plače in prihranke. Vse dokler ji nista vzela zamaha Banka Slovenije in vse bolj trden tolar, po prevzemu evra pred 10 leti pa se z inflacijo sploh vse manj ukvarjamo. Kar je dobro, saj je nizka inflacija najboljša socialna politika. Tega se bomo zavedeli šele, če bo v naših krajih spet kdaj pustošila visoka rast cen, kar je zdaj vsaj srednjeročno malo verjetno.
Prebivalec Slovenije iz generacije Y, torej rojen konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, je do svoje polnoletnosti zamenjal kar tri valute in štiri vrste bankovcev, zdaj ugotavljajo naši državni statistiki in hkrati priznavajo, da je prav zato primerjava med povprečnimi plačami v zadnjih dvajsetih letih precej otežena zaradi relativnosti samih številk, merjenih v različnih denarjih, ki smo jih uporabljali.
No, dejstvo je, da je zdaj naša kupna moč vendarle precej višja kot je bila časih slovesa od socializma. To recimo kažejo bolj ali manj banalne primerjave, koliko več mesa, kruha, telefoniranja, vožnje z avtom in drugih nakupov in prizorov iz vsakdanjega življenja si lahko privoščimo s povprečno plačo. Tu je pač napredek jasen.
A po drugi strani smo po izgubljenem desetletju zdaj po realnem BDP komaj priplezali na predkrizno raven. Kar pa v bistvu pomeni, da smo v tem zaostali za večino drugih Evropejcev, ki so prav v zadnjem desetletju rasli hitreje od nas. Zato nam po statistično izračunani kupni moči državljanov že počasi dihajo za ovratnik Slovaška, Poljska, Estonija, države torej, ki smo jih nekoč gledali rahlo zviška.
To slednje dokazuje, da naš gospodarski model ob soočenju z resno finančno in gospodarsko krizo ni bil več taka zgodba o uspehu, kot je morda kazalo prvih 17 let samostojnosti. Nismo pač dovolj izkoristili možnosti, ki nam jih ponujajo naše prednosti, predvsem izjemna geostrateška lega in izobraženi prebivalci.
A ob primerjavah z letom 1991, je treba priznati, da je samostojna Slovenija vendarle storila kar nekaj lepih dosežkov in prebojev. Pred 26 leti si je bilo težko zamisliti, da bomo zdaj, v 2017, že kar 13 let enakopravni člani Unije. Ob jugoslovanski hiperinflaciji, ki je pustošila konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja, bi bila tedaj še bolj fantastična napoved, da bomo v 2007 kot prva postkomunistična država prevzeli evro. In da bomo lahko po Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Španiji, Grčiji in drugje po Evropi potovali brez potnih listov in plačevali s svojo valuto.
A v zadnjih 26 letih se nista spreminjala le Slovenija in Evropa, še precej bolj dinamično se je spreminjal svet. Slavna teza ameriškega politologa Francisa Fukuyame o koncu zgodovine iz začetka 90. let, ki je slonela na padcu berlinskega zidu in globalnem širjenju tržne ekonomije v nekdanji komunistični blok, se je na koncu izkazala za zgrešeno in kratkovidno.
Zgodile so se nove delitve in pospešena globalizacija in selitev produkcije v Azijo, vse to pa je, tudi pri nas, tako kot drugje po Evropi in razvitem svetu, prineslo nove zmagovalce in poražence - in med slednjimi je tudi naš srednji razred, ki so mu posledice krize odvzele desetino kupne moči. No ja, nekaj podobnega se sicer dogaja tudi vse bolj skrčenemu srednjemu razredu drugje po Evropi.
Nekatere negativne ekonomske posledice globalizacije, razočaranje ljudi nad slovensko politično elito in njeno zmožnostjo upravljanja države, razkroj solidarnosti in pomembnih družbenih podsistemov, kot je recimo zdravstvo itd., so morda najbolj pomembna razlika med našo realnostjo v letih 1991 in 2017.
Slovenija je objektivno gledano še vedno zelo mlada država, brez zrele državotvorne tradicije, kar se pozna tako navznoter, recimo, pri nujnih reformah, ki jih ni, kot tudi navzven, z medlim zastopanjem nacionalnih interesov in prisotnostjo v Uniji. Aja, pa na nabor letošnjih predsedniških kandidatov tudi ne pozabimo, nazorno kaže aktualno stanje političnega duha v naših krajih. Vsaj slednje kaže, da lahko demokracija včasih tudi nazaduje, kot je po brexitu in Trumpovi zmagi, priznal tudi že omenjeni politični ekonomist Fukuyama.
Prebivalci Slovenije smo nekoč imeli občutek, da vemo, kam hočemo. Cilja sta bila, da smo samostojni in da gremo v Evropo. To svojo skupno željo smo nadgradili tudi s plebiscitom, ki je pripeljal do slovenske osamosvojitve. Zdaj pa se zdi, da smo po obeh izpolnjenih ciljih - smo pač samostojni in člani evropske Unije -, v zadnjem desetletju izgubili mnoge iluzije. Predvsem tiste, da imamo kot država in nacija jasne cilje, delujočo strategijo in dovolj prosvetljeno politično elito.
