Tiskane izdaje
Zgodba o gospe Setnikar Cankar je hit preteklih dni, neskončni komentarji so na to temo povedali praktično vse in z večino zapisanega se strinjam, obstaja pa v tej situaciji še en moment, ki se je javni razpravi izmuznil oziroma vsaj ostal v ozadju. Tudi sam sem ga povsem spregledal, dokler ni zadnjič moja dobra prijateljica Ana ob pivu izrekla stavka: »A ne bi bilo zanimivo, če bi bili na seznamih največjih zaslužkarjev namesto direktorjev, managerjev in športnikov znanstveniki, profesorji in umetniki?«
Zanimivo, več kot zanimivo, zanimivo na meji predstavljivega. Eno izmed rednih vprašanj prejšnjega tedna je bilo: »Kaj za božjo voljo je gospa delala, da je zaslužila tako vrtoglave zneske?« Tudi sam nimam pojma, kaj je dejansko počela, glede na to, da je univerzitetna profesorica in doktorica ekonomije, predvidevam, da je delala z glavo, da je bilo njeno delo intelektualne narave. In seveda se zdi nemogoče, da bi nekdo zaslužil toliko denarja z nečim tako abstraktnim, kot je vednost. Nemogoče, ker se to pač ne dogaja, vsaj pri nas ne.
Da ne bo pomote: Supervizorjevo poročilo me je razbesnelo; dejstvo, da so bili takšni zneski izplačani ob redni plači, na podlagi pogodb, ki jih je gospa dobesedno podpisovala sama s seboj, in to v isti ustanovi, v kateri mlajši zaposleni trepetajo v svojih prekarnih delovnih razmerjih, čakajoči na (morebitno) novo pogodbo za določen čas, ki bo vsaj začasno uredila njihov status in dvignila mizerni dohodek na nivo bazične spodobnosti, pa me je znova opomnilo, da formalna izobrazba ni nikakršna garancija za modrost, preudarnost in humanost. Ne glede na to, da je bilo vse v skladu s pravili - ena najčudovitejših flanc sodobnega birokratskega in političnega novoreka - so dejanja bivše ministrice dejanja pohlepnega, neobzirnega in agresivnega človeka. Človeka z najvišjo stopnjo izobrazbe, ki je na akademski lestvici priplezal do najvišjih klinov, globoko v sebi pa ostal primitivec.
Ampak dobro, o tem je bilo povedano že vse. In če za trenutek pogasim svojo jezo ter se vrnem k vprašanju o tem, kaj za božjo voljo je gospa počela, mi pade na pamet tale anekdota. Ameriško-angleški slikar James McNeill Whistler je prejel naročilo za portret. Ko je po opravljenem delu izstavil račun, ga stranka ni hotela poravnati, češ da je za delo porabil zgolj pol ure. Stvar je šla pred sodišče, in ko je sodnik Whistlerja vprašal, koliko časa je porabil, da je naslikal portret, je ta lakonično odgovoril: »Trideset minut. In trideset let.«
Sodnik očitno še ni slišal za antiintelektualizem in je razsodil slikarju v prid. Očitno je vedel, da za navidez mimogrede opravljenim delom stojita znanje in talent. Očitno mu je bilo jasno, da sta tudi ustvarjanje in razmišljanje delo, ki si zaslužita plačilo, ki ne more biti vselej ovrednoteno s pomočjo urne postavke. In očitno je spoznal, da mora biti to plačilo, kadar je delo opravljeno vrhunsko, visoko, morda celo zelo visoko. Pa čeprav gre za nekaj tako neoprijemljivega, kot sta umetnost ali znanost.
Stopnje vrhunskosti dela naše bivše ministrice ne poznam, vanjo bolj dvomim kot ne, v resnici pa me niti ne zanima, saj tega besedila ne pišem njej v bran. Me pa apriorno čudenje ob visokih zneskih za intelektualno delo skrbi. Sploh v dneh, ko direktor slabe banke resno in javno razmišlja o tem, če se mu za 17.000 evrov na mesec sploh splača prihajati v službo. Ker če je pri ministrici zadeva glede vira njenih dohodkov kot da nedorečena, je pri gospodu Manssonu bolj ali manj jasno, da je v bistvu plačan iz javnega denarja.
Gospa Setnikar Cankar je s svojo držo arogantnega aparatčika sicer prekleto slabo izhodišče za debato o vrednosti intelektualnega dela, skrita nevarnost upravičenega pogroma proti njej pa je dejstvo, da se je skozi stranska vrata celotne zgodbe pritihotapil diskurz antiintelektualizma, ki v skladu s svojo naravo že tako ali tako nima težav z lastno glasnostjo in ki bo spomin na gospo bivšo ministrico ter njej podobne brez kakršnih koli zadržkov obujal tudi v prihodnje, ko bo govora o denarju in univerzi.
Ideja skupnosti, v kateri namesto poslovnežev, direktorjev in športnikov največ zaslužijo profesorji, znanstveniki in umetniki, je resda skregana z realnostjo. A če se vanjo zazremo od zunaj, s stališča objektivnosti, se zdi vsaj zanimiva, morda celo ne povsem nesmiselna, vendar zgolj in samo v primeru, ko gre za vrhunske, prodorne, inovativne in pomembne posameznike in posameznice. Imam močan občutek, da gospa bivša ministrica v to kategorijo ne spada, zagotovo tega sicer ne morem trditi, saj še vedno ne vem, kaj za božjo voljo je gospa za svoj denar sploh počela. Poznam pa nebroj primerkov, ki zgoraj navedenim kriterijem nedvomno ustrezajo, pa namesto dejansko zasluženih zneskov prejemajo drobiž. In samo upam lahko, da bodo učinki te zgodbe za njih pozitivni in ne obratno. Že namreč slišim tiste, ki bi vse, vključno z izobrazbo, prepustili trgu, kako v naslednji debati o denarju v visokem šolstvu samozavestno vpijejo: »Kako to mislite, da univerza nima denarja? Spomnite se, kakšne honorarje si izplačujejo!«
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV voditelj.
