Tiskane izdaje
Prva postojanka na najini na videz neskončni poti je bil Dunaj. In ker samozavest sedemnajstletnikov težko kar koli omaja, se na svoje omejeno glasbeno znanje nisva pretirano ozirala. Suvereno sva se sprehodila mimo godalnih kvartetov in virtuozov na harmoniki, ki so na Kärntner Strasse godli Mozarta in Bacha, in se prizanesljivo nasmihala kitaristu, ki je pod nekim obokom izvajal Concierto de aranjues: klasičar brez filinga, tipično. Najin cilj je bil že vnaprej izbran: Stephansplatz, kjer se pred katedralo gnetejo trume turistov in potencialnih poslušalcev. In ko sva tja prispela, sva začela udarno: Purple Haze! Naj ta malomeščanska svojat končno vidi, kaj je to prava muzika!
Žal pa najino šolanje dunajske publike ni trajalo dolgo. Ravno sem se bližal koncu svoje genialne solaže − prve v vrsti mnogih − ko je k nama pristopil gospod v policijski uniformi in naju prijazno pobaral, ali imava dovoljenje za nastopanje na ulici. Ni se usajal zaradi dejstva, da napol blokirava dostop do vrat katedrale, niti ni imel zajedljivih pripomb na račun najinega repertoarja ali kvalitete izvedbe; zanimalo ga je zgolj, ali imava kos papirja, brez katerega igranje v centru mesta bojda ni dovoljeno. Seveda sva mu jela razlagati, da sva odločno premlada in preveč svobodna, da bi najini življenji omejevali koščki uradnih potrdil, kar je sicer sprejel z razumevanjem, ampak kljub temu vztrajal pri svojem, še vedno prijazno, a striktno. In da bi bila mera njegove nevzdržne prijaznosti polna, nama je na koncu zaupal naslov pisarne, v kateri lahko opraviva preizkus umetniškega znanja ter s tem pridobiva dovoljenje za koncertiranje v centru Dunaja.
Preizkus umetniškega znanja? Z Urošem sva se zadovoljila z igranjem v stranskih ulicah za pest šilingov in pločevinko piva za dva. In čeprav sva glasno preklinjala fašistoidnost dunajske oblasti in njene estetike, sva si − medtem ko sva znova poslušala prej omenjene kvartete in harmonikarje ter njihove Mozarte in Bache − potihem morala priznati, da najini Purple Haze in All Along the Watchtower sem nekako ne pašejo. Ne zaradi Dylana in Hendrixa, predvsem zaradi naju.
Na to dogodovščino se pogosto spomnim, ko se sprehajam po ljubljanskih ulicah. Pa ne gre za to, da bi si želel rigoroznosti dunajskih mestnih oblasti, bojda se je ta v zadnjih letih tudi precej omilila. In po svoje mi je všeč, da ulica ostaja prostor svobode in da je na njej mogoče slišati marsikaj. Po drugi strani pa pridejo dnevi, ko se na glavnih ulicah našega glavnega mesta zberejo vsi mojstri in malo manjši mojstri frajtonarice ter skupaj z uvoženimi romskimi ansambli in njihovim železnim repertoarjem petih komadov požrejo vse. Takrat se tista svoboda, v katero sva z Urošem pred več kot dvajsetimi leti tako zelo verjela, sprevrže v svoje nasprotje: v stihijo in zvočno nasilje; takrat prevlada zakon močnejšega, ki povozi vse: dekle s prečno flavto, mladeniča, ki na violini gode Vivaldija, ali pa dva mulca, ki si želita živeti svoje mladostne sanje in na ulici po svojih najboljših močeh odigrati Little Wing. Zvočna kulisa mesta je v takšnih dneh glasna, agresivna in predvsem enolična.
Ljubljanske mestne oblasti se z vsebino ulične glasbene ponudbe ter z vprašanjem konteksta oziroma odnosa med mestnimi vedutami in njihovo glasbeno podobo ne ukvarja. Kontekst pa je v resnici pomemben in mestne ulice ter trgi se med seboj še kako razlikujejo. Prešernov trg, tržnica in Gallusovo nabrežje so prostorsko resda blizu, a kljub temu govorijo vsak svojo zgodbo. Ker zvočna ter glasbena podoba zgodbo in identiteto mestnih vogalov soustvarjata, je prav, da se mesto vpraša, kako bi rado zvenelo, in da hkrati premisli, kaj spada in kaj ne spada na katerega izmed njegovih trgov in ulic. In še dobro, da gospod v narodni noši, ki pod Prešernovim spomenikom na svojem ortopedskem stolu čez dan vztrajno razteguje meh, na neki točki zaključi svoj delovnik ter s tem prepusti prostor in čas prej omenjenemu mladeniču, ki včasih v večernih urah pred frančiškansko cerkvijo igra Vivaldija. Ker tako kot je Uroševa in moja Purple Haze bolj kot pred katedralo svetega Štefana spadala v stransko ulico, bi tudi Golica bolj spadala na Pogačarjev trg, trikotnik med baročno cerkvijo, spomenikom pesniku in Plečnikovim Tromostovjem pa Vivaldi ozvočuje na neprimerno lepši in bolj smiseln način. In tu ne gre za vprašanja okusa, politike ali domoljubja, gre za estetiko in kulturo; zvok mesta je odzven njegove kulture v vseh raznovrstnih odtenkih in prav je, da vsak izmed njih pride do izraza. Na sebi primernem vogalu.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
