Seznami verodostojnosti

V Sloveniji smo s prvim valom privatizacije začeli pred dobrimi dvajsetimi leti, a že takrat je bilo jasno, da nas lastninjenje prej razdvaja, kakor pa združuje. Brezštevilnih stranpoti, ki izvirajo iz tistih časov in so prenekatere pripeljale do zavoženih lastniških razmerij, nismo znali pravočasno prepoznati ali razkrinkati, kaj šele po pravilih delujoče pravne države »sprocesirati«. Tako nas privatizacija »rola« že skoraj četrt stoletja, če prištejemo še tiste neskončne razprave, kako se je sploh lotiti v prvih poosamosvojitvenih letih. Toda danes smo sredi novega vala privatizacije državnih in deloma državnih podjetjih, ki so se dolgo razumeli kot stebri naše samostojnosti. Največ kar oblast ponuja ob prodajah naših aerdoromov, foton, telekomov, adrij itd. je tako imenovana premišljena privatizacija, transparentnost itd., čeprav se dnevno srečujemo z opozorili, da tudi pri potekajočih fazah posameznih primerov ni vse tako premišljeno, pregledno in pošteno in kar je še drugih zavezujočih pravil, kakor naj bi bilo.

Metod Dragonja, državni sekretar je strategijo privatizacije, ali vsaj nek strateško premišljen seznam podjetij, obljubljal že za december, vprašanje pa je, če ga ne bo prehitel tudi januar. Pritiski javnosti, peticija proti privatizaciji, ki jo je podpisalo vsaj deset tisoč državljanov, nedavna javna tribuna proti privatizaciji najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij, se stopnjujejo. A očitno oblast maneverskega prostora za premislek - ali potrditi, kar je na seznamu 15 za privatizacijo ali si za določene primere vzeti še nekaj časa – nima ali pa si ga ne upa vzeti. Eno in drugo je, v teh sicer izjemno negotovih časih, dodatno begajoče.

Po prvih dveh desetletjih privatizacije oziroma slovenskega lastninjenja, v glavnem certifikatskega, je že zdavnaj jasno, da so kratko potegnili državljani in zaposleni, največ pa dobili pidovski baroni in za njimi razni pogumni tajkuni, ki so, eni in drugi, v povprečju že tudi propadli. S tem pa žal tudi mnoga podjetja, ki so si jih prisvojili. In o čem bomo govorili čez dvajset let oziroma že mnogo prej, saj se privatizacija pomembnih slovenskih podjetij preprosto nadaljuje, čeprav odgovorov na pomembna vprašanja - kaj to pomeni za malo Slovenijo, njen lasten razvoj, njen izobraževalni in raziskovalni sistem, ki je osnova omenjenega razvoja - ni. To seveda ne pomeni, da ni dobrih primerov s tujimi lastniki tudi v Sloveniji. A so tudi slabi. Pritiski, da je treba privatizirati, so prihajali od zunaj in od raznih mednarodnih skladov in so bili jasno prepoznavni pred pol stoletja in so evidentni tudi danes.

Ali kot pravi dr. Bogomir Kovač, privatizacija, kakršno se zdaj »gremo«, »bolj koristi interesom tujega kapitala kot državljanom in takšna privatizacija ogroža suverenost te države, povečuje tveganje njenega razvoja, tudi ohranjanja javnega dobrega.« Dr. Ivan Ribnikar si je v devetdesetih letih prizadeval za drugačno privatizacijo: ničesar ne bi delil, saj bi, če poenostavim, družbeno lastnino takratnih naših podjetij prenesel na pokojninski sklad - da bi od njega vsi imeli korist, takratni in prihodnji upokojenci, vsi, ki bi želeli priti do lastništva v podjetjih, pa bi jih morali kupiti. Njegov privatizacijski koncept ni bil sprejet, zato so, kakor vemo, podjetja v povprečju razgrabili in mnoga so vmes že zdavnaj propadla. Zdaj Ribnikar pravi: »Privatizacija pomeni v našem primeru prepustitev naših podjetij, da postanejo hčere (»subsidiaries«) tujih podjetij in s tem izgubijo svojo samostojnost.« Tudi izgovori, da bi s privatizacijo prišli do bolje upravljanih podjetij, za Ribnikarja niso dober razlog, ampak obratno.

Gotovo ima Slovenija težave z upravljanjem državnih in deloma državnih podjetjih; ne v vseh in v tistih, kjer težave so, ne z enako intenzivnostjo. Torej s pristankom na privatizacijo potrjujejmo, da problemu upravljanja nismo in ne bomo kos? Toda ali lahko računamo, da bodo novi lastniki vzpostavili upravljanje, ki bo izključno zgledno? Ali pa bomo spet poslušali odgovore, da kaj smo pa mislili, da je kapitalizem? Da je to vendar sistem, kjer imajo besedo lastniki: tako glede zaposlovanja, glede odpuščanja, glede upokojevanja, glede nagrajevanja, pa četudi na škodo drugih nelastniških deležnikov ...

Kakorkoli: za to, da ne bi izgubili verodostojnosti, bomo izpeljali privatizacijo iz seznama petnajstih, pravi oblast. Se bomo čudili, če bo treba za vzdrževanje tovrstnih verodostojnosti ponuditi še kakšen seznam in potem še enega in tako naprej.