Tiskane izdaje
»Tantadruj, in potem bom umrl!« je veselo poskočil. »Tako bi rad umrl!«
»Saj boš! Saj boš!« so pritrdili kmetje in zdaj prav odločno zdaljšali korak, da bi si lahko obrisali solze, ki so se jim zaradi mraza nabirale v očeh.
- Ciril Kosmač: Tantadruj
***
Te dni zaključujem študij predstave/koncerta, ki bo zaprl ljubljanske Bobre. Dogodek z naslovom Pasja procesija je zamišljen kot poskus posredovanja ene ključnih in aktualnih družbenopolitičnih problematik mlademu občinstvu.
Migrantska kriza. Migrrantstvo. Migrrrrantje. Grrrrr. Tema, ki je medijsko in družabno dnevno izpostavljena čez vse meje (ja, meje!).
Vprašanja tolerance, integracije in sprejemanja drugačnosti v Sloveniji niso nova problematika. Izhajamo iz bogate preteklosti problematičnih odnosov do manjšin: Romov, obmejcev, migrantov (iz republik bivše Jugoslavije in od drugod), spolnih in verskih manjšin, drugače mislečih in drugačnih nasploh.
Hkrati pa smo narod z bogato zgodovino posameznikov, ustvarjalcev, ki so te problematike prepoznali in čutili − intimno, intelektualno, bivanjsko. Velikani naše literature tem temam posvečajo velike dele svojih opusov in mednje prav gotovo spada Svetlana Makarovič, za katero so drugačnost, drugost, tujost osrednje teme, ki se jih dotika v vseh svojih delih, še posebno pogosto pa pri svojih pesmih za otroke.
Ko torej govorimo o predstavi, ki naj prvima triadama osnovnošolcev približa in razgrne omenjene tematike, so Svetlanine pesmi samoumeven izbor. Močne in preproste, hkrati pa čudovito žive in igrive, se že generacije potikajo po naših kolektivnih podzavestih in znova in znova opominjajo na razumevanje, toleranco, ljubezen do drugega, integriteto.
Prav zato bo Pasja procesija v prvi vrsti koncert izbora Svetlaninih pesmi za otroke. Pri tem z ekipo konceptualno izhajamo iz problematike migracij ter pojmov vključevanja, večkulturnosti in opolnomočenja.
Izbor skladb aktualizira in povezuje nova zgodba: na meji, na jasi, se ob rezilni žici srečajo domače in eksotične živali. Slednje so se v naše kraje zatekle po pomoč.
Kako otroku razložiti nianse? Kompleksno politično situacijo, ki tujce loči na imigrante, migrante, azilante in ubežnike? Kako razložiti, da si nekdo zasluži našo pomoč, nekdo drug pa ne? Da ljudje bežijo z nameni, ki niso nujno v našem interesu? Da je neki miniskulen odstotek ne nujno ravno teh ljudi v nekih drugih deželah naredil grde reči.
Kako otroku razložiti, da je njegov vrstnik, ki ga gleda čez ograjo, nevaren?
Nikakor.
Pa na tem mestu ne bom ponavljal hipsterskih, veganskih floskul: da se sovraštva naučimo, da smo naravno ljubeče živali, da »moramo biti vsi prijatelji med seboj«. Ne. Opice s čekani smo, sovražna in grda bitja, ki se na drugost in drugačnost dosledno odzivamo s skepso in sovraštvom.
Stotisoče let in nekaj intenzivnih stoletij smo potrebovali, da smo prišli do stanja, kjer se, vsaj v stabilnem zahodnem svetu, pretežno ne pobijamo.
In naša dolžnost je, da doktrini ne-sovraštva in ne-pobijanja prenesemo na generacije, ki smo jih zaplodili in jih poskušamo vzgojiti. Doktrini ljubezni in spoštovanja. Doktrini odprtih meja in src.
Kako otroku razložiti, da je njegov vrstnik, ki ga gleda čez ograjo, nevaren?
Nikakor. Otrok bo splezal, zlezel ali podrl.
Ker je tako prav. Ker: tudi če nasedate sovražni retoriki, ki omejuje nas, ne njih − tudi če vas je zares strah prišlekov − tudi če vam je tujec tuj −, svojim hčeram, nečakom in vnukom svojega sovraštva ne morete in ne smete položiti v oči in duše.
Sveta preproščina.
Ljudje zmrzujejo. Zavrnimo zakon. Podrimo ograjo.
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
