Tiskane izdaje
Podoba Micka Jaggerja, ko skače na odru pred pol milijona Kubancev in svoje največje hite prepeva z enakim žarom kot pred petdesetimi leti, nas lahko upravičeno navduši. Tako je, kot da Jagger s svojim mladostnim zanosom kljubuje zakonom časa in minevanja ter na novo definira, kaj se spodobi za starejšega človeka. Stonesi dokazujejo, da je tudi osiveli in zgubani rocker lahko bolj nor in pobalinski kot njegovi vnuki.
Rockerski dedki − sem prav gotovo spada še Bob Dylan, pa tudi Alice Cooper, ki kmalu prihaja v Ljubljano − pripadajo generaciji, ki je ukinila medgeneracijske razlike. Kot da bi uporniška generacija šestdesetih, ki je danes večinoma že v pokoju, z revolucionarnim patosom dobila dostop do večne mladosti in licenco za večno kljubovanje uveljavljenim družbenim normam ter predstavam o tem, kaj se za koga spodobi.
A obenem nas podoba poskončnih starcev lahko tudi zbode. Razlog delno tiči v tem, da jo občutimo kot nekaj, kar je v globokem navzkrižju z ideologijo samega rocka. Prezgodnje smrti Janis Joplin, Jimija Hendrixa in Jima Morissona so nas lahko prizadele, a obenem je bila njihova samodestruktivnost izraz njihove zvestobe duhu rocka: uporniški glasbi, ki se sooča z neizbrisljivimi družbenimi antagonizmi. Lahko si predstavljamo, da jih je v eksistencialno tesnobo pahnilo tudi protislovje lastnega uspeha, ko namreč glasba marginaliziranih mladih z izrazitim odporom do sistema slednjim prinese slavo, denar in pripozanje osovraženega esteblišmenta.
Preživeti lastni ikonični status, status pobalinov in ogroževalcev javne morale nasprotno deluje kot izdaja etične agende rockovske glasbe. Če k temu prištejemo še plemiški naslov, ki ga je, denimo, Micku Jaggerju leta 2003 podelila kraljica Elizabeta, se ne moremo znebiti občutka, da je s tem ostrina glasbe Rolling Stones dokončno otopela. Ko je njihova glasba dobila najvišje priznanje od monarhije, je obenem postala družbeno povsem irelevantna. Ta paradoks se sicer drži skorajda vseh emancipacijskih gibanj, od umetniških (modernizem, avantgarda) do političnih (na primer stalinizem kot dedič okrtobrske revolucije).
Poleg tega se moramo vprašati, kaj podaljševanje mladosti v penzionerska leta v resnici pomeni. Ali v tem ne odzvanja neoliberalna agenda, ki od posameznika terja, da se vseskozi na novo izumlja, z vključenostjo v vseživljenjsko izobraževanje vseskozi izboljšuje svoje pogoje na trgu delovne sile, s telovadbo in obsesivno skrbjo za prehrano ohranja svoje telo kot dobro naoljen stroj, ki lahko do onemoglosti gara − vse do vselej prezgodnje smrti.
V tem pogledu je ukinjanje medgeneracijskih razlik izrazito konservativni manever, ki obenem ukinja pravico do počitka, do uživanja sadov življenjskega dela, do miru, do drugačnih zanimanj in afinitet, kot jih ima mladina. Logika vselejšnjega samoizboljševanja diskreditira posameznikove življenjske dosežke: denimo to, da je nekdo z visoko izobrazbo dosegel končno stopnjo vednosti, da je s tem prišel do točke, ko lahko reflektira status lastne (pomanjkljive) vednosti in se lahko pomiri s tem, da vsega pač ne bo nikoli vedel ter mu tega niti ni treba.
Večno mladi Stonesi nas postavljajo tudi pred zanimiv miselni preizkus: kakšni upokojenci bodo današnji mladi? Prekarizirana mlada generacija bo tako kot rockerji do smrti morala skakati po odru trga dela, le da bo pri tem bolj tehnološko podprta − oborožena s še pametejšimi digitalnimi pripomočki in roboti. Morda smo danes slepi za žalostno dejstvo, da je ukinitev generacijskih razlik prinesla tudi konec medgeneracijske solidarnosti. Aktualna delovna generacija in predvsem generacija na oblasti ne izkazuje solidarnosti do mladih, ko jih prepušča samim sebi na trgu dela, in zato je že čez nekaj desetletij ne bo smela pričakovati od njih.
