Tiskane izdaje
Jasno, da se to ne zgodi.
A odrasli še vedno čakamo, da se bo. V času do namišljene odrešitve iščemo realnejše rešitve, da zmoremo po svetu kljub vsemu tacati z več dobre volje. Danes se malo ljudi ves čas smeje. Razen onih, ki jih je kap in se jim to pozna na obrazu.
Odrasli imamo pred otroki veliko prednost. Da lahko v resnici počnemo, kar hočemo.
Lahko se odločimo, da bomo migali, in postanemo rekreativci. Preprosto si kupimo tekaške copate in začnemo teči, kolesariti, hoditi v hribe, obiskovati vse tisto preznojeno življenje v telovadnicah, ki postaja že nekakšna kultura. Pri nekaterih celo kult.
Izbira je ogromna. Švic pomaga. Za telo in dušo. Tisti, ki jim to ni dovolj, se hočejo pomeriti z drugimi odraslimi, začnejo tekmovati, nekateri postanejo rekreativni amaterski športniki, saj vadba začne pleniti velik, marsikdaj največji del njihovega dneva. Nekateri takšnim rečejo pacienti, a to so že vaje v slogu in zavist. Ali pač ne?
Vsekakor je tako, da se tekmovanj in obsedenih treningov odrasli lotijo le, če hočejo. Če ne, so le tisto, kar je najbolje, ljubitelji gibanja na prešvican način.
Kaj pa otroci?
Onega dne, ko vas ni bilo zraven, jaz sem pa bil, sem se zdrznil. Premišljeval sem o tem, kako zelo se je udomačila kraja otroštva. Kako smo otrokom ukradli prostor in čas, da bi bili otroci. Soseske so narejene tako, da divjanje po parkih in vrtovih ni več mogoče, vse je zagrajeno, zabetonirano, bog ne daj, da bi se podil naokoli z biciklom. Starši otrokom ne dovolijo na plan, ker je prenevarno, ja, tudi veliko odraslih kretenov preži naokoli, tudi na otroke. Tako le-ti ždijo v družbi svojih najboljših elektronskih prijateljev, in jasno, da staršem to ni všeč.
In otroke vpišejo v šport, v njihovo dobro.
Tukaj pa se po mojem malo zatakne in tega me je groza. Kamorkoli otroka vpišeš, povsod je to zelo hitro − resen trening. Ne, to ni posledica tega, da je treba vadbo plačati, to je pač danes edini način dela z otroki.
Ponekod mora otrok, preden se začne ukvarjati s športom, opraviti še avdicijo! Kot v glasbeni šoli. Je dovolj talentiran, da bi bil lahko vesel?
Otroci so, kot odrasli, različni. Večinoma vsi radi športajo, vendar pa si vsi ne želijo trdih treningov in tekem in izpolnjevanja pričakovanj, da bodo zmagovali. Radi bi se le igrali in zabavali.
Manjši zločin smo zagrešili odrasli na tem področju, nekaj, česar sebi ne bi dopustili. Nas nihče ne more prisiliti, da tekmujemo na rekreativnih tekmovanjih, če tega nočemo. Pri otrocih je drugače. Oropali smo jih možnosti, da bi bili zgolj otroci rekreativci, da bi uživali v športni igri in se pri tem zabavali, telo naprezali pa toliko, kot si želijo.
Tako otroci, ki bi sicer radi migali, ostajajo zunaj gibanja. Včasih smo takšnim rekli, da ji telovadba ne zanima ... A včasih nas je bilo tudi veliko otrok, ki nismo bili izrazito talentirani, pa smo kljub temu lahko igrali košarko, nogomet in še kaj po vaških ligah do šestnajstega leta. Dva treninga ne teden in v soboto tekma. Pač v neki zadnji otroški ligi, ampak vseeno.
Šport je predvsem igra. Tudi odrasli, ko se rekreiramo, se igramo, ni res?
Vendar je treba vedeti, da otroci niti malo niso pomanjšani odrasli, temveč povsem drugačna bitja, čistost, ki se izgrajuje.
To, da smo pri nas odrasli našo barko usmerili v napačno smer, je dejstvo. A kljub temu da smo kot družba trenutno − verjamem, da se bo to obrnilo − na napačni poti, lahko počnemo, kar hočemo. Če si želimo, smo egoisti, kdo nam pa kaj more? No, morda nas je ta egoizem celo pripeljal sem, kjer smo.
Otroci te izbire nimajo, smeri svoje plovbe ne določajo sami, pač pa jim jo mi. Saj bi rekel, da smo odrasli kreteni, a nas nočem preveč hvaliti.
V resnici smo neskončno podli: otrokom smo ukradli otroštvo, kot si ga želijo, in jim ga prikrojili tako, kot si ga želimo mi. Ne zato, ker bi bilo to za otroke bolje, pač pa zato, ker tudi šport najmlajših postaja zgolj biznis in čista tekmovalnost.
Pri tem mi je malo slabo. In če je meni, kako je šele njim, nemočnim v svojih željah pred našimi odločitvami, kaj je dobro zanje.
Morda pa bo res nekoč nastopil čas, da se odrasli rekreativci, ki jim stvari postajajo jasne, organizirajo kot politična stranka, ki bi res lahko spreminjala prihodnost otrok.
Stranka, ki bi otrokom pustila biti otroci in ne bi dopuščala kraje otroštva.
Ne bi bilo treba storiti veliko, le ozeleniti blokovska naselja, urediti parke, prepovedati promet − in postaviti čim več športnih igrišč na prostem in najti denar za trenerja, ki se jim zdi dvakrat na teden ukvarjati s tekmovalno ne preveč ambicioznimi in celo netalentiranimi otroki.
Res je, da je otrokov telesni razvoj zelo pomemben, a ne gre pozabiti, da se konča v glavi, ne pa na tekmovališčih, kjer je zmaga vse, veselja in užitka do športne igre pa je več pri odraslih kot otrocih, ki igrajo.
Če bi bila igra veselje in sreča v otroških očeh, bi to veselje prenašali tudi na nas; srečen otrok je najboljše zdravilo za težave odraslih, po mojem.
Tovariši, ne veste, kaj v Ljubljani storiti z Rogom? Otrokom ga dajte, če premorete trohico razuma in vizije. To bo zares zeleno srce zelene prestolnice, ne za mandat, pač pa za čas dolgo. Otroci bodo vedno; in vedno bodo potrebovali tako zeleno kot še kakšno drugo srce.
