Tiskane izdaje
Matevž je v sredo popoldne po zgodnjem startu prispel na Ciper. Kot je vidno iz dosedanjih poti projekta, se nabirajo prav zanimivi podatki o kvaliteti našega okolja (beri zraka). Nekateri niso prav lepi, kar je bilo navsezadnje pričakovano. Bo pa zanimivo pogledati na podatke zadnje etape proti Cipru. Matevž je kar spodobno »vijugal« in se vzpenjal in spuščal na poti.
Po vzletu se je povzpel na višino približno 3000 metrov in se potem med Malto in Kreto (kako preprosto zveni to izza računalnika) spustil na vsega 300 metrov (točen podatek kaže 1073 čevljev). Letenje na taki višini zahteva izjemno dobro pripravljenost pilota, sposobnost zelo hitrega odzivanja, natančnega spremljanja položaja (predvsem višine), pri čemer je težava to, da imaš pod seboj morje, ki ti lahko dodobra zabriše občutek glede tega, kako visoko si. »Zaupaj inštrumentom«, je vodilo, ki ga piloti slišijo skozi šolanje.
Letenje na višini okrog 300 metrov nad morjem v praksi pomeni, da imaš časa za odzivanje kako sekundo, največ dve, pa je že to lahko izjemno velikodušna ocena. Skratka, v takih primerih moraš biti stoodstotno zbran. Posebej, če te taka naloga čaka po približno petih urah leta in startaš v zelo zgodnjih urah.
Ob razmišljanju o poteh med letošnjim projektom se mi je utrnil spomin na dve medijski novici, ki sta imeli enako »neverjetno izhodišče«. Na enem izmed domačih medijskih portalov se je vnela debata, ali je Zemlja ravna in »dokazi« za to so kar deževali. Seveda je mogoče sklepati, da so med razpravljavci tudi takšni, ki predvsem radi »kurijo« občinstvo, a najbrž je zraven tudi nekaj takšnih, ki mislijo resno. Posebej me je nasmejala trditev, da če bi bila Zemlja okrogla, bi piloti ves čas usmerjali letalo navzdol, a tega ni treba delati, ker je Zemlja kakopak ravna, se ve!
Na drugem koncu sveta, ki je še bolj bogat z nenavadnimi idejami, je pred časom eden izmed slavnih športnikov izjavil, da vse, kar je slišal v šoli, nikakor ne drži. Tudi on je trdil, da je Zemlja brez dvoma ravna. Temu je pred dnevi pritrdil še njegov nič manj slavni kolega, ki je ravnost Zemlje argumentiral s tem, da ko se vozi z enega konca ZDA na drugega, je vse bolj ali manj ravno.
Pri tem ne morem mimo dejstva, da (tudi če vzamemo v ozir, da sta oba zganjala malo »šova«) v poplavi vseh mogočih akcij in informacij v hiperaktivnem svetu človek težko najde zanesljiv orientir. Znanost je v številnih primerih splezala v nedrja kapitala in primerov prikrivanja ali prirejanja rezultatov je več, kot bi si človek želel. Ali pa rezultatov, ki so »vnaprej znani«.
Menim, da tudi iz teh razlogov projekt, kot je naš, »štrli« iz klasičnih okvirjev, saj opozarja na določena dejstva, ki so že znana, a nas še niso dovolj zadela. Naj zavidamo prebivalcem Pekinga, kjer so pred kakimi dvemi tedni izmerili desetkrat previsoke prekoračitve onesnaženja zraka? Ali pa naj zavidajo Američani nam, ko je jasno, da se njihovi voditelji nagibajo v smer ideje »kar je dobro za kapital, je dobro za vse«, pri čemer cena ni posebej pomembna?
Upam, da nam je vsem bliže model zavzemanja za vzdržno ravnanje, uravnotežen in premišljen razvoj, ki je obenem na dolgi rok pogosto še precej cenejši.
Namen našega projekta ni »reševanje vsega sveta«, ampak bolj opozarjanje, da je skladen razvoj mnogo več kot le bruto družbeni proizvod (čeprav je ta pomemben kazalnik) in nenehna rast na vseh ravneh; gre za spremembo razmišljanja in vsebine, tudi spremembo vrstnega reda vrednot morda.
Na srečo v veliko primerih ugotavljamo, da številni poslovni subjekti pri tako popularnem terminu »prestrukturiranje« vse bolj upoštevajo trajnostni razvoj, zaščito okolja in ukrepe, ki ohranjajo ali celo izboljšujejo današnje stanje.
***
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF lahko sprmeljate na posebni tematski strani na Delo.si. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Med pisci blogov so poleg Matevža Lenarčiča še Griša Močnik, Andrej Velkavrh, Petar Damjanić, Boris Mikuž, Petra Draškovič Pelc in Martin Šolar.
