Tiskane izdaje
Na začetku devetdesetih je ameriški pesnik in aktivist Rober Bly izdal knjigo Iron John, kar so pri nas prevedli kot Divji moški. Zadel je v polno: knjiga je postala bestseller, saj je naslavljala negotovosti sodobnega zahodnega moškega. Ta se spopada s spreminjajočimi se družbenimi vlogami in postopnim razkrajanjem patriarhalnih pozicij moči, na katere se je naslanjal, ko – soočen s feminističnimi zahtevami – v rokah ni več imel nobenega pametnega argumenta proti enakosti spolov. Bly je postal glasnik novega-starega moškega: vse, kar moški potrebujemo, je globok pogled v zgodovino, v mitične zgodbe o herojih in ponovno odkritje hrabrega junaka v nas samih. Vse to, pravi Bly, se je z odmikom od patriarhalne kulture izgubilo in moški so danes ujeti na pol poti med otroštvom in odraslostjo. Očetje nas – od kar hodijo v službe in so »odsotni očetje« – nič več ne vodijo skozi naporen proces odraščanja in skozi generacije se nič več ne prenaša starodavno védenje o (pravi) moškosti. Prav nasprotno: ženske so tiste, ki moške glave napolnijo s sočutjem in senzibilnostjo, kar vodi k nastanku pomehkuženih moških, ki, če rečem preprosto, ne znajo udariti po mizi, ko je treba. Bly sicer poudarja, da njegovo pisanje ni usmerjeno proti ženskemu gibanju, motijo ga le »softiči«, ki poskušajo kot majhni otroci ugajati svojim materam in partnerkam. A rešitev je jasna: Bly je bil eden od najvplivnejših vodij mitopoetskega moškega gibanja. Fantje so se za nekaj dni odpravili globoko v gozd, udarjali po bobnih, v sebi iskali moško naravo, klicali Zeusovo energijo, uprizarjali stare rituale prehoda v odraslost in presegali feminizirano moškost, v katero jih je pahnil sodobni svet.
Moškost v gospodinjstvu
Z mitopoetskim gibanjem in knjigo Iron John sta v enem zamahu opravila sociologa Michael Kimmel in Michael Kaufman. Zapisala sta, da moški svoje moškosti ne bo našel z igranjem bobnov globoko v gozdu, ampak s trdim vsakdanjim delom v gospodinjstvu. V neprevedljivi besedni igri, da »potrebujemo več Janezov, ki bi likali (ironing Johns), ne divjih Janezov (iron Johns)« sta zadela v srž problema: ženske so vstopile v javno sfero, moški pa v zasebno le na ravni vrednot. Načelno se strinjamo, da naj si moški in ženska enakovredno delita domače delo. Zatakne se v praksi. Raziskave o delitvi dela v gospodinjstvu in skrbi za otroke vedno znova pokažejo podobno sliko: res je, več moških se vključuje v gospodinjska opravila, a glavnino še vedno opravijo ženske. Da, moški skrbijo za otroke – lahko jih vidite v parku, ko potiskajo otroške vozičke ali z otroki »špilajo fuzbal« na zelenici pred blokom – a ob treh zjutraj, ko otrok joče, najpogosteje še vedno bedijo ženske. Brez njih bi otroci pogosto zamudili tudi na različne krožke in treninge. Že res, da jih tja morda peljejo očetje, a matere so ponavadi tiste, ki imajo celotno logistiko tedna v glavi: one načrtujejo in nadzorujejo, očetje pomagajo. Tudi to je nekaj, seveda. A ne dovolj daleč od tistega »drugega šihta«, o katerem je konec osemdesetih pisala Arlie Russell Hochschild in opozarjala, da ženske na dan opravijo dvojno službo: dopoldne na delovnem mestu in popoldne v gospodinjstvu.
Ko sem pred leti s kolegicama delal raziskavo o očetovskem dopustu v dveh medijskih hišah v Sloveniji, je tistih nekaj očetov, ki si je privoščilo petnajst dni dopusta, potožilo, da so bili zaradi tega stigmatizirani. Nekatere njihove sodelavke in sodelavci so jim med vrsticami očitali nekolegialnost, češ da bodo zaradi njihove odsotnosti morali opraviti več dela. Saj je dovolj, da je doma mati – le zakaj bi moral biti še oče? In sploh: bo res z otrokom ali bo visel za računalnikom, gladil svoj pametni telefon in se končno malo odpočil od službe? In če očetovski dopust še nekako pogoltnemo – od raziskave je res že skoraj deset let – imajo očetje bistveno večjo težavo vzeti dopust za nego, ko otrok zboli. Zgodba je enaka: ne samo da so delodajalci temu nenaklonjeni, odsotnost moških zaradi bolnega otroka naleti na negodovanje in zavijanje z očmi tudi med sodelavkami in sodelavci. V novinarskem poklicu, kjer smo delali raziskavo, je to še toliko bolj izrazito: pravi novinarji namreč svoj poklic živijo 24 ur na dan, tisti nepravi pa hodijo samo v službo in si dovolijo imeti tudi zasebno življenje. In pogosto se seveda finančno bolj izplača, da doma ostane ženska, ker ženska na dopustu pač pomeni manjši primanjkljaj v mesečnem družinskem proračunu. Za enakost spolov zato ne bodo dovolj le spremembe v glavi, ampak tudi sočasne spremembe v politikah – in obratno.
Ženske Blyju seveda niso ostale dolžne. Kmalu po Divjem moškem je izšel še en bestseller – Ženske, ki tečejo z volkovi – Clarisse Pinkola Estes, ki je pravzaprav zrcalna različica Divjega moškega: če Bly lamentira nad »softiči«, Pinkola Estes toži, da so ženske postale preveč maskuline. Spet bi morale postati boginje – saj veste, takšne, kot so jih hoteli »delati« na zdaj že odpovedanem festivalu v Cankarjevem domu. Če mitopoetično moško gibanje poziva fante globoko v gozdovih, naj lajajo kot psi, da izkričijo svoje divjaštvo, Pinkola Estes poziva ženske, naj zavijajo kot volkulje in s tem izrazijo svojo ženskost. Oba se torej nostalgično obračata k časom, ko so bila razmerja med spoloma domnevno bolj preprosta: moški so vedeli, kaj jim pripada (vse, seveda), in ženske so vedele, kje jim ni mesta.
Vzpon neopatriarhata
Če se vam vse to zdi malce passé, pomislite še enkrat. Pustimo ob strani statistike, ki kažejo, da se vse skupaj vendarle premika v smer enakosti spolov in da smo v Sloveniji celo na prvem mestu med evropskimi državami, ki imajo najmanjšo razliko v plačah med ženskami in moškimi. Bolj me skrbi vzpon nečesa, čemur lahko rečemo neopatriarhalna kultura, ki je tesno zlizana z neoliberalnim kapitalizmom. Ne le da enakost ogroža razpadajoča socialna država (revščina ni slepa za spol!) in radikalno pomanjkanje solidarnosti, ogrožajo jo tudi vse glasnejši pozivi k redukciji spola na goli biološki determinizem brez širših družbenih kontekstov. Prav s to biologijo se v naslednjem koraku upravičuje neenakost med spoloma. Gre za perfidno zamenjavo enakosti z istostjo, ki ob sklicevanju na zdrav razum poudarja, da moški vendarle niso enaki (mislijo pa »isti«) kot ženske. A enakost ni istost, saj koncept enakosti spolov zajema pravni vidik enakopravnosti in družbeni vidik enakih možnosti. No, da prek binarnosti spolov obstaja še kaj, pa jim tako ali tako ne pade na pamet.
Pozivi k neopatriarhatu imajo različne pojavne oblike. Najdete jih v zaskrbljenem tarnanju samooklicanih strokovnjakov, ki ugotavljajo – kot je pred dnevi na nacionalni televiziji poudarjal eden od njih – da hormonski motilci pri mladih generacijah moških povzročajo »manjše in tanjše penise«, medtem ko naj bi moški postajali vse bolj nenačelni, ker se njihova miselnost približuje »ženski mentaliteti«. Pozive najdete tudi v moralni paniki, ki jo v zadnjih letih vihtijo samooklicani zagovorniki otrok in družin. Ti napovedujejo nič manj kot konec sveta, ukinitev spola in razpustitev identitete moškega in ženske. In ne nazadnje pozive k neopatriarhatu lahko prepoznate tudi v politiki in ponovnih zahtevah po odpravi pravice do abortusa. Molitve na pločniku pred ginekološko kliniko v Ljubljani so del te iste politike, ki temelji na sprevrženih predstavah, da ženske na kliniko odhajajo lahkotno, za zabavo in kar tako – mimogrede.
Na začetku devetdesetih so protestnice in protestniki zmetali nekaj jajc v pročelje parlamenta in protestirali proti nameri parlamentarcev, da iz ustave črtajo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Danes je treba ta jajca zmetati v trdožive zidove neopatriarhalne kulture, ki rastejo in se nam dobrikajo na vsakem koraku. Kajti neopatriarhat so enaka jajca, kot je (bil) patriarhat.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Roman Kuhar, sociolog, predstojnik Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
