Tiskane izdaje
Odkar so se leta 2010 začeli upori, povezani s tako imenovano arabsko pomladjo, so zaradi širitve radikalizma, nasilja in državljanskih vojn na Bližnjem vzhodu umrli številni ljudje, močno se je znižala tudi kakovost življenja prebivalcev. Še nikoli nismo bolj nujno potrebovali učinkovitih držav, ki podpirajo mir, zagotavljajo več priložnosti in večjo blaginjo ter ščitijo človekove pravice.
Zaradi nasilja zadnjih let je umrlo že več kakor 180.000 Iračanov in 470.000 Sircev. Poleg tega je znotraj Sirije razseljenih 6,5 milijona Sircev, še 4,8 milijona jih je moralo zapustiti državo. Pogosto so jih mučili v zaporih in poniževali v begunskih taboriščih. Približno od 70 do 80 odstotkov žrtev je civilistov, večinoma žensk in otrok.
Mladina brez perspektive
Po podatkih sirskega središča za raziskave politik (SCPR) je polovica beguncev in notranje razseljenih ljudi starih manj kakor 18 let. Takšne razmere zelo vplivajo na njihovo prihodnost. Po poročanju Unicefa 2,1 milijona otrok v Siriji in 700.000 sirskih begunskih otrok ne hodi v šolo. Skupno 80.000 otroških beguncev v Jordaniji se ne more izobraževati.
Toda vse to človeško trpljenje je pravzaprav simptom globlje težave, in v nasprotju s prevladujočim prepričanjem se težava ne skriva v islamu. To, da so radikalni islamisti ali džihadisti muslimani, ne pomeni, da je njihova religija – da sploh ne govorimo o njihovi etnični pripadnosti ali kulturi – neločljivo povezana z nasiljem.
Če spremljamo novice zahodnih medijev, ni težko ugotoviti, zakaj mnogi krivijo islam. Kadar slišimo za brutalnost Islamske države (IS) v Siriji in Iraku, teroristične napade Al Kaide in kamenjanje prešuštniških žensk skladno s šeriatskim pravom v Afganistanu, ugotavljamo, da nasilje na Bližnjem vzhodu skoraj vedno povezujejo z religijo. Zato islam pogosto velja predvsem za grožnjo.
Reformni islam
Kanadski filozof Charles Taylor lepo pojasnjuje, da prava grožnja ni islam sam po sebi, ampak »posplošujoče razmišljanje«. Islamskih ekstremistov je manj kakor 0,5 odstotka globalnega muslimanskega prebivalstva, toda kljub temu njihov svetovni nazor prevladuje pri medijskem poročanju ne samo o islamu, ampak tudi o političnih dogodkih na Bližnjem vzhodu. Z brisanjem velikanskih razlik med muslimani takšno poročanje spodbuja preprosto, poenostavljajoče sprejemanje islama. To je posplošujoče razmišljanje. In kot piše Michael Griffin v knjigi Islamic State: Rewriting History (Islamska država: na novo napisana zgodovina), se takšno razmišljanje uveljavlja tako v Združenih državah Amerike kot Evropi.
Zato so mnogi sprejeli teorijo Samuela Huntingtona o »spopadu civilizacij«, po kateri islam nasprotuje sodobnemu načinu življenja. Toda to predvidevanje spregleduje ideje in vpliv zgodnjih reformatorjev islama – osebnosti, kakršni sta bili, denimo, Mohamed Abduh in Džamaledin al Afgani –, ki še vedno vplivajo na muslimane po svetu.
Najdaljnosežnejši učinek prvega reformnega vala je bila ustanovitev salafijskega (konservativno-tradicionalističnega) gibanja, ki razume sodobno državo kot sredstvo, s katerim je mogoče izboljšati življenje muslimanov. Sedanji muslimanski misleci – denimo iranski Abdolkarim Sorouš, tunizijski Tahar Hadad, pakistanski Fazlur Rahman, maroška Fatema Mernisi, egiptovski Kazim Amin in sudanski Mahmud Mohamed Taha – še naprej raziskujejo povezave med islamsko mislijo in sodobnimi vrednotami. Radikalni islamisti sicer močno nasprotujejo njihovemu delu, vendar so ti misleci izjemno vplivali na generacije muslimanskih intelektualcev po svetu.
Oblike nasilja
To seveda ne pomeni, da religija ne vpliva na nasilje na Bližnjem vzhodu. Prav nasprotno, takšno nasilje – med drugim spolni napadi ter samovoljno omejevanje osebnih in javnih svoboščin – je splošno razširjeno in večstransko zaradi različnih kombinacij religioznih prepričanj, kulturne tradicije, rasne in etnične pripadnosti, vojn in politike, ki vpliva nanj. Tudi novačenje džihadističnih borcev lahko razumemo kot eno od oblik verskega nasilja, to velja tudi za poroke med otroki in za uboje zaradi časti.
Toda nič od tega ne pomeni, da je islam neločljivo povezan z nasiljem. Če začnemo upoštevati nerazločne kulturne, religiozne ali etnične razlage – te so pogosto polne predsodkov –, sprejemamo nasvete, ki spodbujajo k zelo nepremišljenim dejanjem ali pa nas odvračajo od kakršnihkoli dejanj.
Bližnji vzhod potrebuje učinkovite socialne in ekonomske strategije ter ukrepe, ki se bodo lotili zapletenih nereligioznih razlogov, skritih za nasiljem, in odpravljali brez dvoma nereligiozne posledice tega nasilja. Resda je treba dobro premisliti o kulturnih, etničnih in religioznih dejavnikih, vendar ti niso glavni razlog za brezposelnost in marginalizacijo.
Učinkovitejše države
Bližnjevzhodne vlade morajo začeti izvajati pogumne in ustvarjalne ukrepe, s katerimi se bodo spoprijele z nezadostno izobraženostjo, visoko brezposelnostjo in prevladujočo korupcijo, saj vse to samo pomaga krepiti nasilje in spodbuja nemire v regiji. S takšnimi ukrepi bi si morali prizadevati za okrepitev demokratizacije in gospodarskega razvoja ter vzpostaviti močno civilno družbo in napredne medije. Najpomembnejše je, da ne začnemo »islamizirati« vseh vprašanj, ampak raje poskušamo razviti prave politične rešitve, ki jih ljudje potrebujejo.
Izobrazba je seveda ključna, če bi radi bili uspešni: šolski načrti bi morali vključevati več znanja in pomagati učencem, da bodo bolje poznali religije in kulture. Poleg tega bi morale šole upoštevati ločitev cerkve in države – in dobro zaščiteno versko svobodo –, saj bo samo tako mogoče končati versko nasilje na Bližnjem vzhodu.
Obsežno nasilje, kakršno vidimo na Bližnjem vzhodu, uničuje posameznike, spodkopava temelje kapitala, slabi storilnost in škodi gospodarski rasti. Spoprijeti se je treba z vplivom nasilja na politično, družbeno in gospodarsko strukturo, pri tem pa ne bi smeli podcenjevati ali spregledati tega, da lahko država veliko pripeva k reševanju teh vprašanj. Toda dokler bo država poskušala upravičevati svoje politične ukrepe z religioznim načinom razmišljanja, se nasilje ne bo končalo.
Moha Enadži,
predsednik Središča jug-sever
za medkulturni dialog in raziskave preseljevanja v Maroku
Project Syndicate/Mohammed Bin Rashid, Global Initiatives, 2016.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
