Tiskane izdaje
Ali se da napisati program
Izkušnje kažejo, da povečanje vlaganj v znanost in razvoj pripomore k rasti BDP in zato si je EU postavila cilj vlagati v te dejavnosti tri odstotke BDP. Večina držav članice EU žal ni uresničila tega cilja in še vedno ni videti, da bi to bila prioriteta. Ameriški urad za ekonomske analize, U.S. Bureau of Economic Analysis (BEA), je leta 2013 objavil podatke, da tudi umetnost in kultura vplivata na rast BDP v ZDA v višini okoli tri odstotke. Ugotavljajo, da ne samo delovna mesta, trgovina z umetnostjo in prireditve, ampak tudi nove ideje, ustvarjalnost in inovativnost, ki imajo korenine v umetnosti, pripomorejo k družbenemu razcvetu. Če torej vložek v znanost in umetnost dejansko prispeva k vzponu, bi lahko sklepali, da je že na podlagi teh ugotovitev mogoče napisati program za ponovno renesanso v EU. Če bi tak program imeli, ali je mogoče tudi doseči, da bi se 28 voditeljev držav članic v Svetu z njim strinjalo?
V EU imamo 28 »sebičnih« držav, ki so se združile zaradi ekonomskih interesov, in ne patriotizma. Kaže, da so vezni element v EU aktivnosti, ki poganjajo gospodarstvo, to je prost pretok blaga in kapitala pa tudi storitev, kar je skupni trend modernega globalnega neoliberalnega sveta. Ali ni tudi pobuda Velike Britanije za referendum pravzaprav vprašanje ali naj obvelja med Veliko Britanijo in EU le trgovina, pa nič drugega? Spomnimo se, da je tudi francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 predstavil deklaracijo, v kateri je orisal svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Korenine EU so torej gospodarsko sodelovanje.
Kaj, če bi se bila Evropa sposobna uskladiti?
Kaže, da se število nerešenih vprašanj, ki dušijo EU, povečuje, saj se raztezajo od bančne krize, solidarnosti, neuravnotežene globalizacije, do nejasne geopolitike, izničevanja socialne države, premajhnih vlaganj v znanost in umetnost ter še kaj. Kaj če bi se bila Evropa le sposobna uskladiti, da:
⚫ je solidarnost temeljna usmeritev EU, cilj pa je zmanjšati socialne razlike med ljudmi in državami ter s tem ustvariti stabilnejšo in varnejšo Evropo;
⚫ potrebuje EU bistveno drugačen odnos do socialne države, ki naj zagotovi brezplačno šolstvo in zdravstvo, omogoči visoko stopnjo zaposlenosti, zagotovi infrastrukturo, vključno z železnico in spletom za vse, ter zavaruje naravne vire, kot so vode, in zagotovi brezplačen dostop vsem do obale in otokov (tudi Blejskega otoka);
⚫ zavzame drugačen odnos do bank ter jasno loči med bankami, ki služijo varčevanju, plačilnim storitvam in stoodstotno zavarovanim posojilom, ter med tveganim investicijskim finančnim poslovanjem, ki spominja na borzo in loterijo ter je pod močnim vplivom različnih lobijev;
⚫ samostojno razmisli o tem, kdo so strateški partnerji za EU, ali pa je »ugajanje« Washingtonu res prioriteta;
⚫ mora vzpostaviti drugačen odnos do globalizacije, ki v sedanji obliki zastruplja revne države, izvaja neosuženjstvo, pustoši naravo in dolgoročno siromaši tudi EU;
⚫ nameni bistveno višja vlaganja v raziskave in razvoj ter razvije mehanizme za spodbujanje teh vlaganj iz gospodarstva;
⚫ razvije nove mehanizme za bistveno večja vlaganja v umetnost;
⚫ je v EU zagotovljena imuniteta žvižgačem, ki razkrivajo panamske dokumente, luksemburške davčne optimizacije, globalno prisluškovanje in druge nepravilnosti?
Taka zbirka sprememb bi pregnala strah, ki se širi v EU, in bi ga nadomestila z vizijo in navdušenjem. S tem bi ustvarili podlago za kohezijo, solidarnost ter zaupanje potrošnikov in poslovnega sektorja v EU, kar je podlaga za rast, stabilnost in notranjo varnost.
Če bi se voditeljem držav članic uspelo dogovoriti še o financiranju teh prioritet in zato, da ne ostane le pri političnih izjavah, tudi o sankcioniranju držav, ki jih ne bi izpolnjnjevale, bi to bila vsaj prenova EU, če ne že prvi korak k renesansi. Seveda pa morajo pri tem veljati enaka pravila za vse države, ne pa izjeme za nekatere velike in močne. Utopija? Nekdo je rekel, da utopija ni nič drugega kot resnica, ki je svet še ni pripravljen sprejeti.
V renesansi je bilo pomembno, da je bilo v Italiji od 14. od 16. stoletja veliko bogastva predvsem zaradi trgovine z Azijo. Križarske vojne so še dodatno prispevale k odpiranju trgovine in koristile predvsem Benetkam in Genovi. Kje danes dobiti »bogastvo«, s katerim bi lahko zagnali EU v nov cikel prenove? Nič lažjega, le voditelji držav članic bi morali sprejeti konsenz, da zares preprečimo »davčne optimizacije«. Poznavalci ocenjujejo, da je samo EU zaradi finančnih oaz prikrajšana za 1000 milijard davkov na leto, globalno pa je ta znesek okoli 3000 milijard. Ali so se sposobni voditelji držav dogovoriti, da bi izvedli gospodarske sankcije proti davčnim oazam, namesto da izvajajo sankcije proti Rusiji ter s tem največ škodijo prav EU?
Ali lahko Slovenija postane zametek renesanse EU
Renesansa v 15. stoletju ni bila neki enoten program, ampak je vzniknila v majhnih mestnih državicah v Toskani. Morda lahko nekatere poteze za razcvet EU sproži celo Slovenija sama, na primer z uvedbo politike priseljevanja, ki bi privabljala vrhunske znanstvenike, umetnike in inovatorje. Kakovost življenja v Sloveniji in dobri pogoji za raziskovalno delo ter možnost naselitve bi privabljali vrhunske strokovnjake in mlade uveljavljene znanstvenike z vsega sveta. Z davčno politiko, ki bi bila v Sloveniji zelo naklonjena investiranju zasebnega sektorja v znanost in umetnost, bi še povečali priložnosti za razcvet Slovenije.
Mali Luksemburg postaja nova kitajska finančna prestolnica za Evropo, Velika Britanija je zelo aktivna pri financiranju znanstvenega sodelovanja s Kitajsko, pa tudi Indijo in državami južne Amerike. Morda tudi Slovenija lahko najde nišo, ki bi spodbujala njen razcvet, vlada pa bi poleg izpolnjevanja zahtev iz Bruslja namenila več pozornosti novim priložnostim za vzpon Slovenije. Ali ni bolje imeti manj pridno in ubogljivo vlado, ki pa je predvsem iznajdljiva ter inovativna? Ali ne bi bilo lepo, če bi Slovenija uvedla novo prestižno nagrado za najzaslužnejšega žvižgača, ki bi ga izbirali podobno, kot se izbira Nobelovega nagrajenca za mir?
Kot renesansa ni nastala tako, da je le kopirala neke vzorce iz preteklosti, mora tudi EU za svoj ponovni vzpon poiskati nove vzvode in ustvariti razmere, ki ustrezajo svetu sedanjosti. Ali je za renesanso potreben karizmatični vodja, prosvetljeni diktator ali več neposredne demokracije? Ali je mogoč vznik nove renesanse v posameznih državah ali pa je v današnjem globalnem svetu velikost EU tista, ki ima moč in lahko doseže spremembe? Ali pa je družba le inteligenca množice, ki mora dozoreti, da lahko preide v novo razvojno fazo, v novo renesanso? Že majhne spremembe v pravilih, ki določajo delovanje družbe in odnose med ljudmi lahko povzročijo, da bo neka družba vzcvetela, stagnirala ali pa celo propadala. Ali bomo našli tiste vzvode v družbi, ki bodo zagnali novo renesanso v EU?
Dokler pa novih vzvodov EU ne najde, naj nekdo pove Gatesu, Zuckerbergerju in tistim s panamskega seznama, kam dati denar, da bo njihovo ime, tako kot ime družine Medici, prišlo v zgodovino, in ne samo v tabloide.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
