Tiskane izdaje
Kot oče treh otrok se večkrat sprašujem o njihovi prihodnosti. In čez 25 let bo ravno čas, ko bodo moji otroci postajali aktivni člani družbe. Tako kot na splošno v življenju bom tudi za ta prispevek predpostavil, da smo kot civilizacija sposobni ohranjati naraščanje blaginje in nižanje stopnje nasiljab in bom v skladu s tem bolj ozko pogledal na »manjše« izzive, s katerimi se bomo morali v Sloveniji spopasti, da bomo leta 2041 država, v kateri si bomo želeli živeti.
Slovenija je po spletu okoliščin postala država, ki ima nekaj zanimivih in zelo dragocenih posebnosti. Dobro javno šolstvo in zdravstvo sta nekaj, kar je vredno ohraniti, in to nam pove tudi marsikateri zunanji obiskovalec. Res je, da v trenutni obliki niti ekonomsko niti uporabniško gledano sistema nista najbolj učinkovita, toda prepričan sem, da lahko najdemo voljo in znanje, da ju ohranimo.
Zakaj sem vesel, da smo nekoliko manj razvita država
Stopnja razvitosti našega gospodarstva je nekoliko nižja od držav, s katerimi se radi primerjamo in kamor radi odtekajo naši možgani, vendar sam v tem vidim prej prednost kot slabost. Kapitalizem v tistih bolj razvitih državah že kaže negativne posledice in vse več je tudi vidnih strokovnjakov in poslovnežev, ki si prizadevajo za bolj enakovreden svet.
V Sloveniji se nam tako ponuja izjemna priložnost, da svoje gospodarsko in družbeno okolje ohranjamo v vzdržnem ravnovesju. A pozor, to ne pomeni, da ne potrebujemo napredka in da se moramo odpovedati vsemu, kar prinaša zahodni svet.
Nasprotno, želim si živeti v državi, ki se bo naslednjih 25 let razvijala hitreje in bolj smiselno od razvitih držav. Zaposlen sem v tehnološkem podjetju, zato zlahka verjamem napovedim, da bo tehnologija popolnoma spremenila, če že ne zamenjala nekatere koncepte v življenju, ki se nam danes zdijo nespremenljivi.
Vsak dan moramo ustvariti več smiselnih delovnih mest, kot jih bo tistega dne pojedla tehnologija
Veliko delovnih mest bo v tem času postalo nepotrebnih, ker jih bodo veliko bolje, hitreje in učinkoviteje izvajali računalniki. Nasprotno od splošnega mnenja to ne bodo le slabše plačana fizična dela. Ta bodo do neke mere nadomestili roboti. Najhitreje in najbolj radikalno bodo izpuhtela delovna mesta, povezana s produktivnostjo. Zavarovalniški agenti, bančni uslužbenci, javni uradniki so profili, ki jih bo najlažje in najučinkoviteje zamenjati z digitalnimi rešitvami. Sledijo profesionalni vozniki, veliko zaposlenih v turizmu itd. Veliko težje bo zamenjali poklice, ki zahtevajo vsaj malo kreativnosti. Pa naj gre za mizarje, inženirje ali umetnike. Kevin Kelly pravi, da bodo spremembe res drastične in sam se z njim popolnoma strinjam.
A rešitev za to nikakor ni zaustavljanje razvoja, ampak aktivno preusmerjanje ljudi v druga, nova, a zagotovo zelo drugačna delovna mesta. In tukaj pridemo do našega največjega izziva. Kot država in posamezniki moramo skupaj premagati bojazen in odpor pred spremembami in prilagoditvami. Te bodo nujne že za preživetje, kaj šele za ohranitev blaginje.
Postanimo testna država za zgled
In na tej točki moramo spet izkoristiti našo relativno nerazvitost. Sprejmemo lahko zakone, ki bodo državljane in državo bolje pripravili na nezaustavljiv pritok novih tehnologij. Te tehnologije bomo potem lahko bolje izkoristili in se jih manj bali. Lahko bi bili država, ki bi prva sprejela kriptovaluto kot uradno denarno valuto, uredila vse vidike ekonomije souporabe, legalizirala samovozeča vozila ipd.
Že ko bomo nakazali, da smo na spremembe nadpovprečno pripravljeni, bomo zagotovo privabili mnogo lastnih in tujih strokovnjakov ter sredstev za razvoj novih idej. Postali bomo mala testna država, v kateri lahko nove tehnologije zaživijo prej kot drugje.
Nekateri med vami boste rekli, da tako hitro sprejemanje novosti prinaša ogromno nevarnosti. Ne vemo zagotovo, kakšni bodo vplivi. Samovozeča vozila bodo zagotovo koga ubila. Pa vas vprašam drugače. Bi danes dovolili, da bi v Sloveniji začeli uporabljati tehnologijo, zaradi katere bo vsako leto umrla stotnija Slovencev? Seveda ne, a ta tehnologija so današnji avtomobili, ki jih vozimo sami.
Pogum, zaupanje in profesionalizem nam manjkajo
Prepričan sem, da se da vse to narediti tudi zelo premišljeno in varno. Moramo pa postati bolj zavzeti državljani. Moramo si bolj zaupati. Biti moramo pogumnejši. Biti moramo bolj profesionalni. In ker mlade vodimo tudi z zgledi, moramo s spremembami začeti pri sebi. Vsak dan malo.
Naštel bom nekaj primerov vsakdanjega poguma, zaupanja in profesionalnosti, ki ga lahko izvaja vsak med nami:
⚫ Med našim šolanjem ali šolanjem naših otrok moramo kot posamezniki (učenci, starši ali učitelji) začeti obsojati počasno, neučinkovito ali nenamensko izobraževanje. Znanje, ki ga deli naš šolski sistem, je uporabno, a le, če ga uparimo z delovnimi in življenjskimi izkušnjami, za kar pa moramo poskrbeti sami ali pa – v zgodnejšem obdobju – naši starši.
⚫ Na delovnem mestu moramo kot posamezniki poskrbeti, da se napačna ravnanja zaznajo in odpravijo. Pa naj gre za izkoriščanje delovne sile ali pa za neupravičene bolniške odsotnosti.
⚫ V lokalnih okoljih moramo kot posamezniki postati bolj nestrpni do onesnaževanja okolja, izkoriščanja socialnih ugodnosti in dela na črno. Opozorimo človeka, ki odvrže ogorek, da to ni prav. Povejmo mu, kaj je prav.
⚫ V našem odnosu z državo moramo postati bolj zahtevni, zavedati se moramo svojih dolžnosti in uveljavljati svoje pravice.
In potem, če bomo res dosledni, bo čez 25 let vse super!
Z veliko mero truda nam bo uspelo in moji otroci bodo lahko živeli v »ravno prav razviti« državi Sloveniji, kjer bomo poleti še vedno vsi jedli solato z domačega vrta. Postali bomo družba, ki se ne bo bala sprememb, v njih bo videla priložnost. Bomo tudi družba, kjer bo pogum vrednota in se bomo vsi zavedali, da je pot do uspeha sestavljena iz več neuspehov, ki jih ne bomo obsojali, ampak se bomo iz njih učili. Postali bomo tolerantni do drugačnosti, saj se bomo zavedali, da ne moremo obstajati sami na svetu in da nam drugačnost bogati življenje. Zavedali se bomo svoje majhnosti, a nas ta ne bo omejevala pri razmišljanju. Na kavo v Portorož nas bodo vozili javni samovozeči električni avtomobili, plačali pa jo bomo s kriptovaluto.
***
Tilen Travnik je soustanovitelj in partner v podjetju D.Labs.
Prispevek je osebno mnenje avtorja
***
Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslovTa e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
