Tiskane izdaje
Čeprav sem po stroki ekonomist, sem se z zdravstvom srečal kmalu po študiju ob zaposlitvi v Radenski v letu 1963. Že takrat smo se zlasti ob inovativnih pobudah in širjenju zdraviliške dejavnosti srečevali s pomanjkljivostmi v zdravstvenem sistemu vključno z zdravstvenim zavarovanjem.
Tokratna zdravstvena reforma je iz vrste razlogov na razpotju ali celo na brezpotju. Veliko znamenj za optimizem ni. Cilji ter zlasti rezultati/rešitve v zakonih bi morali biti za koristnike, izvajalce zdravstvene dejavnosti in države dostopnost, kakovost, skrajšanje čakalnih dob in racionalnost sistema. Ni obetavno opotekanje na začetku; velika kasnitev glede na bližanje izteka mandata vlade in bližajoče se volitve. Znano pravilo je, da se zahtevne reforme izvajajo na začetku mandata. Očitno se ponavljajo napake iz preteklosti, saj praktično nobeni vladi v samostojni Sloveniji ni uspelo izvesti potrebnih reform. Nasprotno, vse kaže, da se je stanje slabšalo za koristnike, del izvajalcev in državo.
V 16 letih sem se kot poslanec državnega zbora pretežno ukvarjal z gospodarskimi in mednarodnimi vprašanji s poudarkom na Evropski uniji. Vendar sem skoraj vsako leto sodeloval v pogovorih ob obiskih misij mednarodnih ustanov EU, IMF, EBRD, OECD itd. Vse misije so opozarjale na potrebo po reformah, med njimi zlasti na potrebno zdravstveno reformo.
Oblast podcenjuje pomen zdravstva
Žal se kljub vsem opozorilom in predlogom mednarodnih ustanov, naraščanju nezadovoljstva ljudi in predlogom tako porabnikov, številnih strokovnih krogov in medijev vsa ta leta ni premaknilo skoraj nič. Izjema in tudi delni vzrok so bile pogoste menjave ministrov za zdravje (tudi imenovanje vrste nekompetentnih ali nedelavnih) in menjave potrebnih strokovnih in vodstvenih ekip v resorju zdravstva. Učinkovite vloge niso odigrale niti stanovske organizacije (zlasti zdravniška zbornica). Zdi se, da je bil še najbolj učinkovit zdravniški sindikat, ki mu je uspevalo s pritiski izboriti povišanja plač zdravnikom. Ob tem so ostale številne pomanjkljivosti (uravnilovka med zdravniki, plačni sistem za nezdravniške profile itd.)
Bilo bi pa krivično vso odgovornost pripisati le resornim ministrom in njihovim ekipam. Velik problem je po moji oceni bil in je še, da se reformam v zdravstvu niso posvetile vlade s predsedniki na čelu. Za to očitno ni bilo dovolj posluha in volje, podcenjevali so zahtevnost in pomembnost zdravstvenega sistema. Ni naključje, da so se npr. v ZDA celo predsedniki (recimo Obama) ali njihovi najožji sodelavci ukvarjali z reformami zdravstva. Niti pri političnih strankah vsa leta to področje ni bilo deležno večje pozornosti. To se je odražalo zlasti v zakonodajni veji oblasti. Takšno »nevladje« je zdravstvo privedlo v sedanje stanje.
Še več: to, da odgovorni in pristojni niso obvladovali bistvenih problemov, je dalo prostor številnim lobijem, od dobaviteljev opreme in pripomočkov, farmacevtov, posameznih spretnih zdravnikov do lokalnih skupnosti, posameznih strankarskih veljakov in raznih drugih interesnih skupin, ki so pridno pomagale prazniti zdravstveno blagajno, namesto da bi si prizadevale za napredek reform. In zato smo v stanju, iz katerega bo izhod težji in za marsikoga tudi boleč.
Ob vsem tem je nerazumljivo, da se niso upoštevale in uporabljale že uveljavljene dobe prakse in izkušnje iz nam primerljivih držav, kot so Avstrija, Nemčija, Švica in skandinavske države. To potrjujejo tudi naši državljani, ki poznajo te izkušnje kot uporabniki storitev ali številni zdravniki, ki tam občasno ali stalno delajo. In to zelo uspešno. Žal zaradi razmer pri nas vse več mladih zdravnikov, v katerih šolanje so bila vložena velika finančna sredstva, odhaja v tujino.
Stroka premalo vključena
Napake so se dogajale pri urgentnih centrih, ki so jih nepremišljeno gradili, nato pa so mnogi bili in so še brez potrebnih strokovnjakov.
Na primarni ravni bi bila potrebna večja razpršenost in približanje zdravnikov prebivalstvu, medtem ko bi bili na sekundarni in terciarni ravni tako iz strokovnih (še posebno v razmerah pomanjkanja zdravnikov) kot tudi iz ekonomskih razlogov potrebni večja koncentracija, selektivnost, delitev dela (specializacija ustanov) in več sodelovanja med ustanovami. Le tako bi bilo možno zagotoviti večjo strokovnost in racionalnost.
Zadnje čase, po upokojitvi, opravim vse več obiskov pri zdravnikih na primarni ravni in pri specialistih v bolnišnicah. Ob številnih pogovorih z zdravniki na vseh ravneh je zaskrbljujoče nezadovoljstvo in vse večji dvomi o izboljšanju v novih reformnih zakonih. Vse večja skepsa je tudi pri vodilnih delavcih v zdravstvenih ustanovah.
Povsem upravičene so kritike, da se stroka premalo vključuje v zahtevne reforme zdravstva. Prav strokovnjaki zdravniki in drugi bi z izkušnjami doma in v tujini lahko dali zelo koristen prispevek k učinkoviti reformi. Številni lobiji in politiki na lokalni in državni ravni praviloma niso kompetentni, ne nosijo glavne odgovornosti in največkrat uveljavljajo svoje interese.
Nesprejemljivi se mi zdijo predlogi za omejevanje koncesij in nasprotovanje zasebnim praksam. Predvsem se mi zdi nerazumljivo mnenje, da naj bi bili zasebni in zlasti družinski zdravniki le neko »mašilo« za to, česar ne zmorejo ali nočejo opravljati zdravstveni domovi. Pogoji, tudi finančni, bi morali biti izenačeni. Organizacijska oblika zdravniške prakse na primarni ravni ne sme biti diskriminatorna. Škodljivi so monopoli zdravstvenih domov.
Pomembna sta strokovnost in enako vrednotenje dela zdravnikov ne glede na organizacijsko obliko. Zlasti družinski zdravniki, ki delujejo v okoljih, kjer tudi pogosto živijo, najbolj poznajo populacijo kraja in okolice ter širše razmere, v katerih živijo njihovi pacienti. So bliže potrebnim intervencijam, celo najhitreje dosegljivi. Zakaj bi se morali ljudje nekaj deset kilometrov ob težavah s prevozi in stroški prebijati do zdravstvenih domov, ki imajo sedeže praviloma v mestih in večjih krajih.
Možnosti za široko soglasje so iluzorne
Večina zdravnikov s samostojnim statusom vlaga lastna sredstva v opremo, repromaterial in drugo za kakovostno delovanje ambulant. Razvijajo tudi druge komplementarne dejavnosti (npr. laboratoriji) in preventivo. Praviloma naročajo bolnike in tako zmanjšajo čakalne vrste. Bilo bi jih treba razbremeniti administrativnih opravil, in ne vključevati v urgentne dejavnosti bolnic in zdravstvenih domov v času, ko imajo polne čakalnice naročenih bolnikov in nujnih intervencij. Koristna je konkurenca pod enakimi pogoji. V interesu bolnikov in tudi bolnišnic je, da se lahko čim bolj in čim več časa posvetijo svojim pacientom.
Strinjam se s tistimi, ki se za temeljito in kakovostno reformo zdravstvenega sistema zavzemajo za čim večje družbeno soglasje. Ob tako različnih interesih vseh deležnikov, ki vplivajo na oblikovanje reforme (z izjemo koristnikov), ob že omenjenih razlikah in parcialnih ter pogosto nasprotnih interesih in pogledih vplivnih lobijev, zdravnikov, vodilnih v zdravstvenih ustanovah, lokalnih vplivov in dela strankarskih elit so možnosti za široko soglasje majhne oziroma iluzorne.
Menim, da so na nekaterih področjih, na primer pri zagotavljanju strokovno utemeljenih in socialno pravičnih kriterijev ter zlasti na področju učinkovite organiziranosti zdravstva na primarni, sekundarni in terciarni ravni, nujni, čeprav nepopularni, posegi vlade. Potrebne bi bile izboljšave na področju izobraževanja, saj je nerazumljivo, da na medicinskih fakultetah bodoči zdravniki ne dobijo temeljnega znanja iz ekonomike in organizacije ter na zelo pomembnem področju kulture odnosov tako med zdravniki kot v odnosu do pacientov. Nujni so tudi ukrepi za zmanjšanje administrativnega dela, posebno v pogojih dobre informacijske tehnologije.
Za te ukrepe sta poleg resornega ministrstva za zdravje nujna boljše medresorsko sodelovanje in aktivna vloga celotne vlade z njihovimi predsedniki na čelu. Zdravstvo je eno najbolj kompleksnih in kompliciranih sistemov, ki zahteva aktivno sodelovanje vseh vladnih resorjev. To pa zahteva tudi vrhunsko koordinacijo voditeljev izvršilne oblasti in posledično ob sprejemanju zakonodaje tudi maksimalno koordinacijo in sodelovanje med vladnimi strankami v parlamentu.
Nujna je aktivnejša vloga nevladnih zdravstvenih organizacij, ki bi morale delovati izključno v interesu kakovosti in odgovornosti do pacientov. Ob vsem tem pa je seveda tudi nepogrešljiva aktivnost medijev, ki mora segati dlje od lova na afere.
Feri Horvat,
ekonomist, nekdanji poslanec DZ
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
