Tisti, ki hočejo več, naredijo več

Evropski svet je ta teden na podlagi bele knjige evropske komisije razpravljal o prihodnosti Evrope 27 držav članic. Hkrati je potrdil zelo pomembno odločitev. Sedemnajst držav članic EU bo stopilo korak naprej in – prvič – ustanovilo institut evropskega javnega tožilca. S tem se bo znatno izboljšala zmožnost sodelujočih držav za boj proti finančnemu kriminalu in zaščito denarja evropskih davkoplačevalcev.

Preiskovanje čezmejnih primerov

Neodvisni tožilec Evropske unije bo kmalu lahko preiskoval določene čezmejne primere in sprožal postopke proti storilcem kaznivih dejanj neposredno pred nacionalnimi sodišči.

V času, ko »več Evrope« ni najbolj priljubljena zamisel, se lahko ta drzna poteza delitve suverenosti zdi presenetljiva. Vendar­ je strnitev razprave o prihodnosti Evrope le na dve nasprotujoči si možnosti – več ali manj Evrope – zavajajoča in preveč poenostavljena. Pravzaprav je to odličen primer možne poti naprej za EU-27: tisti, ki hočejo več, storijo več, vrata pa ostajajo odprta tudi za druge, da se jim pozneje pridružijo.

Nacionalni proračuni zaradi čezmejnih goljufij vsako leto izgubijo najmanj 50 milijard evrov davčnih prihodkov. To se dogaja, kadar goljufi kupijo blago iz druge države Evropske unije, ne da bi plačali davek, nato pa blago doma prodajo po višji ceni, vključno z davkom, ki pa ga v resnici ne plačajo davčnemu organu. Neukrepanje v takih primerih čezmejnih goljufij močno prizadene javne finance in verodostojnost EU.

Mednarodni organizirani kriminal z izogibanjem nacionalnim predpisom in kazenskemu pregonu vsako leto ustvari na milijarde evrov dobička. Kljub zelo strogim predpisom in nadzoru pa storilcem­ kaznivih dejanj na podobne načine včasih še vedno uspe črpati sredstva iz skladov EU. To se mora končati.

Državna tožilstva opravljajo izvrstno delo in aktivno preganjajo goljufije, vendar so njihova orodja za boj proti obsežnemu čezmejnemu finančnemu kriminalu omejena in počasna. Ena od možnosti je priložnostno sodelovanje v skupnih preiskovalnih skupinah, vendar to običajno vključuje dolgotrajne postopke. Za primere, ko je treba zaseči denar ali dokaze v tujini oziroma izvesti preiskavo hitro in istočasno v različnih državah, skupne preiskovalne skupine preprosto niso dovolj dobro opremljene.

Podobno kot v Italiji uradi za boj proti mafiji

Evropski javni tožilec bo odpravil te pomanjkljivosti in zagotovil hitre preiskave po vsej Evropski uniji ter izmenjavo informacij v realnem času. Sodeloval bo z delegiranimi tožilci iz vsake od 17 sodelujočih držav, tako da se bo nacionalno strokovno znanje združevalo in usklajevalo na ravni EU. Zgraditi hočemo trden, neodvisen in učinkovit organ, ki bo razvijal strokovno znanje v boju proti finančnemu kriminalu po vsej Evropski uniji. Primerjal bi se lahko z nacionalnim uradom za boj proti mafiji v Italiji, ki je v zadnjih 20 letih uvedel korenite spremembe v boju proti mafijskim kriminalnim dejavnostim.

Trenutno pri tej pobudi sodeluje 17 držav članic in verjamemo, da se bodo tudi preostale kmalu pridružile. Pričakujemo, da bo sodelujočih članic kmalu 19 ali celo 20. Komisija vedno dela v interesu vseh držav članic EU in tudi ta politika je odprta za vse. Toda držav članic, ki si želijo stopiti korak naprej in kaj storiti za davkoplačevalce, po treh letih pogajanj ne bi več smeli ovirati. Gre za primer, kako lahko storimo še več, in to z državami, ki hočejo storiti več. V Evropi že poznamo take primere, recimo evro, schengensko območje ali patent EU. Enako se zdaj uresničuje še na področju boja proti kriminalu.

Ni nujno z isto hitrostjo, nujno pa je v isto smer

Z belo knjigo evropske komisije o prihodnosti Evropske unije, ki smo jo predstavili 1. marca, smo sprožili široko razpravo o prihodnosti združene EU v sestavi 27 držav članic. Izberemo lahko različne poti. Dinamika, povezana z evropskim javnim tožilcem, jasno kaže, da je nadaljnje evropsko povezovanje celo na občutljivih področjih, kot je pravosodje, realna možnost. Ni treba, da vsi napredujemo z enako hitrostjo, moramo pa vsi kreniti v isto smer.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.