Tiskane izdaje
Ameriški predsednik Donald Trump je pred kratkim razburil mednarodno skupnost ter še posebej arabski in muslimanski svet z razglasitvijo, da bo njegova administracija priznala Jeruzalem kot glavno mesto Izraela ter vanj preselila veleposlaništvo ZDA. S tem je odstopil od politik ameriških predsednikov Clintona, Busha mlajšega in Obame, ki so dosledno preprečevali uresničitev zakona o preselitvi ameriškega veleposlaništva, ki ga je leta 1995 sprejel ameriški kongres. Glede na to, da gre za precej nevarno potezo, se zastavlja vprašanje, kateri so bili razlogi za Trumpovo odločitev. Pomemben del odgovora je vsekakor v tem, da je Trump želel izpolniti svojo predvolilno obljubo o preselitvi veleposlaništva, ki jo je dal Sheldonu Adelsonu, ameriškemu proizraelskemu milijarderju judovskega rodu, ki je denarno izdatno podprl Trumpovo kampanjo. Vendar nikakor ne bi smeli pozabiti, da se Trump čuti dolžnega tudi ameriškim konservativnim protestantom – evangelijcem, ki jih je v ZDA vsaj 100 milijonov in so v ogromni večini volili Trumpa. Ti evangelijci so namreč večinoma tudi t. i. krščanski sionisti, pripadniki gibanja, ki ima zgodovinske korenine v reformaciji, predvsem od leta 1967 pa odločno podpira Izrael, skupaj z njegovimi politikami na okupiranih palestinskih ozemljih (kar je tudi Vzhodni Jeruzalem). Tako verjetno ni bilo naključje, da je ob Trumpu, ko je razglasil odločitev o Jeruzalemu, stal podpredsednik Mike Pence, evangelijski kristjan.
Knjiga dobesedne resnice
Idejni oče ameriških evangelijskih kristjanov je bil John Nelson Darby (1800–1882), britanski protestantski pridigar, ki je med letoma 1859 in 1877 šestkrat prepotoval ZDA in tam našel številne privržence. Množice, nenaklonjene zahtevnemu in dolgotrajnemu iskanju prenesenih pomenov (razlag) v Svetem pismu, je učinkovito nagovoril s poudarjanjem, da je v sveti knjigi zapisana dobesedna resnica. Darby je v času, ko se je v ZDA zaradi intenzivne industrializacije naglo poslabševal socialni položaj obsežnih segmentov prebivalstva, prepričljivo napovedoval bližajočo se kataklizmo. Vso človeško zgodovino je razdelil na sedem obdobij, tako imenovanih dispenzacij, vsako od teh obdobij pa naj bi se končalo, ko naj bi Bog človeka kaznoval zaradi njegove pokvarjenosti. Ljudje naj bi trenutno živeli v šestem dispenzacijskem obdobju, ki naj bi ga Bog kmalu končal z grozno katastrofo. Darby je v skladu z dobesednim branjem Janezovega Razodetja napovedoval sedemletno vladanje Satana (Antikrista) na Zemlji, čemur naj bi sledil drugi prihod Jezusa Kristusa, ki naj bi na ravnini Harmagedon blizu Jeruzalema premagal vladarja zla in uvedel sedmo dispenzacijsko obdobje. Kristusovo vladanje na Zemlji naj bi trajalo tisoč let, nato pa naj bi bila s poslednjo sodbo končana človeška zgodovina. Vsi kristjani, ki verjamejo v dobesedni pomen Svetega pisma, naj bi bili še pred koncem sveta vzeti v nebesa.
Velika spodbuda za razvoj ameriškega konservativnega protestantskega gibanja je bila izdaja dvanajstih zvezkov, v katerih je bilo 90 člankov vodilnih konservativnih protestantskih teologov – zvezki, ki so bili v obdobju 1910–1915 v treh milijonih izvodov razdeljeni med protestantske pridigarje, profesorje in študente teologije, so se imenovali Fundamenti (The Fundamentals). Vendar je konservativno protestantsko gibanje postalo fundamentalistično predvsem v prvi svetovni vojni, ko so strahote na bojiščih in milijoni mrtvih utrdili prepričanje, da se bližajo dogodki, napovedani v Razodetju.
Judovska vladavina,
Evangelijci seveda posebno pozornost namenjajo Jeruzalemu (še posebej vzhodnemu delu mesta), ki naj bi bil večna prestolnica Izraela, v katero naj bi vse države, še posebej pa ZDA, preselile svoja veleposlaništva. Nekatere največje in najvplivnejše ameriške krščanske sionistične organizacije (v ZDA je več kot 250 evangelijskih organizacij) so svoje sedeže vzpostavile v Vzhodnem Jeruzalemu. Ko je Izrael v junijski vojni leta 1967 osvojil Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem, so ameriški krščanski sionisti v tem videli jasno znamenje, da se uresničuje zapisano v Svetem pismu, nekateri njihovi voditelji (L. Nelson Bell) pa so ekstatično razglašali, da je Jeruzalem po 2000 letih spet v rokah Judov.
Naklonjenost evangelijskih kristjanov Judom oziroma judovski državi se je pokazala že ob samih začetkih sodobnega sionističnega gibanja. Ko je Theodor Herzl leta 1896 objavil delo Judovska država, ki predstavlja moderni idejni temelj nastanka države Izrael, ga je kmalu obiskal William H. Hechler, duhovnik na britanskem veleposlaništvu na Dunaju. Hechler je bil prepričan, da Herzlov načrt potrjuje resničnost navedb v Svetem pismu, po katerih naj bi obnovitev judovske države v Palestini pripeljala do drugega Kristusovega prihoda na Zemljo. Herzl in Hechler sta postala tesna sodelavca, in ko je oče sodobnega sionizma leta 1904 ležal na smrtni postelji, je Hechlerja prosil, naj »baklo sionizma ponese v krščanski svet«. Tudi odločitev Velike Britanije iz novembra 1917, da bo s tako imenovano Balfourjevo deklaracijo Judom obljubila »nacionalni dom« v Palestini oziroma omogočila nastanek judovske države, je bila poleg (geo)političnih razlogov motivirana z evangelijskimi prepričanji. David Lloyd George, tedanji britanski premier, je namreč ideološko izhajal iz izjemno močne in več stoletij delujoče skupnosti britanskih evangelijskih oziroma krščanskih sionistov (pripadali so jim tudi puritanci, ki so leta 1620 z ladjo Mayflower odpluli v »novi svet«).
Mimo resolucije
Zato ni bilo naključje, da je krščanska desnica odstopila od podpore samodeklariranemu evangelijskemu kristjanu Jimmyju Carterju in tako pomembno pripomogla k njegovemu porazu v tekmi za drugi predsedniški mandat leta 1980. Carter je bil namreč prvi ameriški predsednik, ki se je zavzemal za umik judovske države z okupiranih ozemelj. Vso podporo evangelijskih kristjanov je dobil Ronald Reagan, ki se jim v času svojega predsednikovanja ni izneveril. Tudi George Bush starejši, sicer prepričani episkopalijanski protestant, je bitko za drugi predsedniški mandat leta 1992 v pomembni meri izgubil zaradi odtegnitve podpore evangelijskih kristjanov – ti so mu zamerili vzpostavitev institucionalnega okvira za arabsko (palestinsko)-izraelski mirovni dialog (Madrid 1991) ter odtegnitev finančne podpore Izraelu za gradnjo naselij za nekdanje sovjetske Jude na Zahodnem bregu.
Obstaja veliko evangelijskih organizacij, ki si na različne načine zelo konkretno prizadevajo za to, da bi Izrael ohranil nadzor nad okupiranimi ozemlji oziroma da ne bi nastala palestinska država, pri čemer se povezujejo z najvplivnejšo ameriško proizraelsko lobistično organizacijo Aipac. Tako »Mednarodno krščansko veleposlaništvo v Jeruzalemu« (Icej), ki je nastalo leta 1980 (potem ko je varnostni svet OZN 20. avgusta 1980 sprejel resolucijo, ki je izraelsko razglasitev Jeruzalema za »večno in nedeljivo prestolnico Izraela« opredelila kot pravno neveljavno in vse države pozvala, naj svoja diplomatska predstavništva preselijo v Tel Aviv), organizira prihode Američanov v Izrael, financira priseljevanje Judov z vsega sveta na Zahodni breg ter prinaša velika finančna sredstva judovski državi. Organizacija ima svoja predstavništva v 80 državah, prek njih pa v svetu neutrudno razlaga izraelska stališča.
Pri judovsko (izraelsko)-evangelijskem zavezništvu gre v veliki meri za pragmatično delovanje, kajti za obe strani so značilni nekateri zadržki. Ameriški Judje ne sprejemajo notranjepolitičnih ciljev evangelijskih kristjanov (na primer prepovedi splava in nasprotovanja homoseksualnim zvezam), ameriška krščanska desnica pa v judovskem nadzoru nad vso Palestino bolj ali manj vidi zgolj sredstvo za drugi prihod Kristusa, medtem ko naj bi bili Judje, ki ne bodo sprejeli krščanstva, po prihodu Mesije pobiti. Vendarle pa se zavezništvo nenehno utrjuje in ga ne morejo zmotiti niti občasni recidivi antisemitizma (kot na primer ob Gibsonovem filmu Kristusov pasijon). Na koncu velja poudariti, da velik del ameriških evangelijcev verjame, da bo do drugega Kristusovega prihoda prišlo šele po obnovitvi Salomonovega templja v Jeruzalemu. Naravnost frapantno pa je, da mnogi med njimi menijo, da bi obnovljeni tempelj moral stati na mestu, kjer zdaj stoji Kupola na skali, tretji najsvetejši kraj za muslimane.
Dr. Primož Šterbenc,
docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
