Volitve – le še eden 
od resničnostnih šovov

Aktivno državljanstvo pri naših politikih nikakor ni pričakovana, še manj pa zaželena drža državljanov in državljank.
Objavljeno
08. januar 2012 18.51
Matjaž Hanžek
Matjaž Hanžek
Na prvih državnozborskih volitvah, na katerih je sodelovala stranka TRS, se je uvrstila na sredino, na deseto mesto. Štiriodstotnega volilnega praga ni dosegla, čeprav je umestitev v parlament pričakovala in si jo želela. Vzrokov za volilni neuspeh je nedvomno veliko, tako takih, ki jih je stranka s svojim ravnanjem proizvedla sama, kot takih, na katere stranka ni imela vpliva. Proti slednjim se je odločno borila in glede na to, da je najverjetneje z enim najbolj skromnih volilnih proračunov kot stranka obstala in pristala na desetem mestu, je bila v tem boju uspešna.

Vzpon...

Gibanje in stranka TRS sta v slovenski politični peskovnik vstopila tik pred volitvami. Čeprav smo si med seboj močno različni, nas vse povezuje globok uvid, da so sedanje razmere skrajno kritične, da je sedanji trenutek morda še zadnja priložnost, da ustavimo brezglavi padec v nepredvidljivo prihodnost. Ne glede na to, da smo po večini zbirka posameznic in posameznikov, ki se nam logika in struktura strankarskega delovanja močno upira, in da smo (vsaj) nekateri prepričani, da je strankarstvo in celotna sedanja struktura prenosa in obvladovanja oblasti v družbi v zatonu, smo se odločili, da v institucionalizirano politiko vstopimo. Izhajamo iz predpostavke, da smo mi vsi (tudi ti!) kot državljani in državljanke te države (in sveta) soodgovorni za sedanje in prihodnje stanje, da se ne moremo izmikati lastni odgovornosti in da imamo pravico in dolžnost zahtevati odgovornost od vseh tistih, ki v našem imenu upravljajo družbo (in svet).

Aktivno državljanstvo je osebna in skupna drža, ki je bila v tem (in širšem) prostoru zanemarjana, tlačena in utapljana v opoju pobebavljajočega potrošništva. Ob tej racionalni odločitvi smo ostali zavezani novi paradigmi družbenega delovanja; naše strankarstvo je zgolj odpustek (še) obstoječim realnim razmeram. Vemo, da v tem trenutku nimamo kot zgolj predstavniki in predstavnice civilne družbe, organizirane v gibanju, nikakršnih realnih možnosti poseči v politično dogajanje in vplivati na uvajanje nujnih sprememb. Izkušnje sodelovanja na volitvah 2011 so utrdile naše prepričanje, da je slovenska politična in – širše – odločevalska scena resno bolna in da kot taka ne more prinesti preobrata k ustvarjanju družbe blaginje za vse prebivalke in prebivalce, ki hočejo ob tem zavarovati tudi prihodnost svojih in skupnih otrok.

Že napoved naše ustanovitve je bila pospremljena z velikim zanimanjem, celo odobravanjem, in prve meritve javnega mnenja so nam namenjale več kot desetino potencialnih glasov. Sporočilo javnosti je bilo pred razpisom predčasnih volitev povsem jasno: v politiki je čas za nove ljudi, z novimi pristopi, ljudi, ki postavljajo prava vprašanja in ki so dovolj svobodni, da nanja iščejo nove, tudi drzne odgovore. TRS je sedaj sicer del slovenske družbene in politične scene, vendar po svojem sporočilu in delovanju pripada novemu svetovnemu valu, ki preči celine, kulturno-politične tradicije in stvarnosti, valu svetovnega nezadovoljstva, celo revolta in upora 99 %. Nič več ni samoumevno, državljani in državljanke sveta zahtevamo postanek in resen razmislek o skupni prihodnosti, terjamo nov – sedaj globalen – družbeni dogovor. Ta mora temeljiti na bistvenih dosežkih civilizacije začetka 21. stoletja: na spoštovanju človekovih pravic, na blaginji človeštva, ki je po svojih možnostih neprimerljiva s katerimkoli znanim obdobjem človeške zgodovine in ki je, zaradi dosežkov vseh znanosti, sposobna zagotavljati dostojno preživetje vseh državljank in državljanov sveta, na sožitju z naravnimi danostmi planeta in spoštovanju vseh živih bitij, s katerimi si ljudje delimo življenjski prostor.

Po 1. oktobru 2011, ko sta bila gibanje in stranka tudi formalno ustanovljena, so se začeli dogodki gostiti; zaznati je bilo zmedo, ki jo je nova stranka prinesla med stare politične tekmece in soborce. Nova stranka je postala problematična zaradi izjav, da odpira politični prostor za nove ljudi in da ni posebej zainteresirana za vključevanje starih političnih kadrov, prebežnikov s potapljajočih se političnih bark. Stranka se je izkazala za povsem novega igralca, ki bo deloval znotraj razdeljenega političnega peskovnika nepredvidljivo, za ustaljeni okus celo anarhično. Ob tem, da je bilo vsem politično pismenim jasno, da ljudje zahtevajo in pričakujejo spremembe, da hočejo novo, pestrejšo ponudbo, se je začelo preigravanje, kako ljudski melos ujeti in instrumentalizirati. Spremembe da, ker jih ljudstvo hoče, vendar spremembe ne, ker jih oblastniki nočejo. Navidezno nasprotje hotenj je mogoče skozi slepilne manevre in pravšnje vabe zgladiti. In tako sta se 21. in 22. oktobra pojavila dva »nova« kandidata: (bivši) minister Gregor Virant in župan Zoran Janković. In od tega trenutka je bilo vse drugače oziroma je bilo vse tako, kot naj bi bilo.

... in padec

V tem času smo k svojemu volilnemu »uspehu« sami prispevali neizmerljiv delež: zamočili smo – morda – izjemno pomembno volilno enoto, VE3. Kako pomemben volilni potencial je bila za TRS tretja volilna enota, ne moremo vedeti, vsekakor pa je njen »padec« povzročil škodo, preneseno na vse potencialne volivke in volivce TRS-a po vsej Sloveniji. Šlamparija birokratskega opravila se je nam vsekakor mnogo bolj otepala, kot so se na primer Jankoviću vse njegove nepregledne finančne mahinacije ali Virantu dobičkonosnost neločevanja med legalnim in moralnim, etičnim ravnanjem ali Janši njegova navidezna nesposobnost pojasniti običajni gospodinji in gospodinjcu, od kod mu premoženje. Najbolj škodljiva posledica padca v 3. volilni enoti je bil izpad TRS-a iz vseh tv-soočenj; značilno za razmere v medijskem prostoru je, da s tem nismo izpadli zgolj iz soočenj javne RTV, ampak tudi iz soočenj, ki jih pripravljajo zasebne tv-hiše. Prav njihov izbor dodatno potrjuje našo ugotovitev, da je slovensko razumevanje demokracije poenostavljeno na raven še enega od resničnostnih šovov, gledalci in gledalke pa posplošeni v intelektualno deprivilegirane potrošnike zabavnih vsebin na »prostem« in »svobodnem« volilnem trgu.

Padec VE3 je bil sicer pomemben del volilnega neuspeha, vendar so ratingi TRS-a padli že pred tem, kmalu po zagonu in vstopu Viranta in Jankovića. Trend, zaznan že ob prejšnjih volitvah, se je tokrat okrepil in zaznamoval celotno kampanjo; prejšnja kampanja se je izrazito polarizirala okoli Janše kot potencialnega mandatarja nove vlade, tokratna pa se je »pluralizirala« in na sceno pripeljala kar tri potencialne mandatarje: Janšo, Jankovića in Viranta. Prav po tiho se nam je zgodila izjemno zanimiva in za ustavni red pogubna evolucija: na volitvah v državni zbor v resnici ne volimo več samo poslank in poslancev, izmed katerih se šele po volitvah oblikuje vlada z mandatarjem in predsednikom vlade, ampak volimo kar predsednika vlade. Sprememba je nevarna, ker uvaja novo, drugačno ureditev prenosa oblasti v Sloveniji. V pretesni povezavi med stranko, ki dobi na volitvah največ glasov, in predsednikom vlade vidimo dodatno nevarnost. Proporcionalni volilni sistem je še posebej ranljiv za tovrstne logike; predsednik vlade, ki je hkrati tudi predsednik politične stranke, zavezane svojemu programu in politični orientaciji, postane tako z manjšino oddanih glasov volivk in volivcev najpomembnejši oblikovalec državne politike, ki zadeva slehernika v tej državi. Prav tako so pogubne prakse spreminjanja volivk in volivcev v opravilno nesposobne osebe, ki jim morajo ključni odločevalci – v predvolilni tekmi so to najpogosteje mediji, mnenjski voditelji in različne oglaševalske firme – »prevajati« ključna dejstva in pojme, jih »poenostavljati«, oblikovati kot »laže« razumljive.

Novi pojmi v političnem besednjaku

TRS v taki postavitvi ni imela resničnih možnosti; predsednik stranke Matjaž Hanžek je vseskozi poudarjal, da se po volitvah ne vidi kot mandatar in predsednik nove vlade, prav tako je Hanžek osebnost, ki si dovoli javno priznati, da vsega pač ne ve in ne zna, in ki ne gradi (tudi ne more) na osebni očarljivosti in retorični spretnosti, ki ni in noče biti, kot se temu reče, karizmatična (gl. slovar tujk: versko fanatična) osebnost in ki se ponaša z delom, zavezanim načelom spoštovanja človekovih pravic, dostojanstva in osebne integritete posameznika in posameznice. Medijska podoba »nasprotnikov« je bila povsem drugačna. Ker se je v slovenskem javnem prostoru že dolgo »iskalo« rešitelja, ki bo Slovenijo popeljal v (še) boljše čase, se ga je tudi našlo: troedino pojavnost Janeza Janše kot dobesedno karizmatičnega voditelja, Zorana Jankovića kot nasmejanega in dobrega soseda velikih upravljalskih sposobnosti in Gregorja Viranta kot tistega, ki zna kar največ privarčevati na račun države in potreb državljanov.

Medijsko blokado smo relativno uspešno prebijali s prirejanjem tematskih tiskovnih konferenc, z različnimi dogodki, namenjenimi različnim publikam, z objavami na lastni spletni strani, z dejavnostmi na socialnih omrežjih in s popotovanji po slovenskih krajih. Ob tem smo stavili na tisto, kar je resnično ključno in pomembno: na svoj program in na čim širše sodelovanje čim širšega kroga ljudi, ki svoje aktivno državljanstvo udejanjajo sedaj in prostovoljno. TRS je v politični besednjak prinesla nove ključne pojme, postavila ključna vprašanja in pokazala pot novemu razvoju Slovenije. Nedvomno je ena od pomembnih zaslug TRS-a zaton nekaterih večnih tem slovenskih volitev; nadomestile so jih nove, na primer trajnostni razvoj, samooskrba, družba blaginje. Mnoge velike stranke so te sintagme posvojile, preprosto zato, ker zvenijo novo, obetavno in ker jih je mogoče slišati tudi v svetovnem kontekstu. Lahko bi si pripisovali več, kot smo storili, če bi v tem izrekanju videli več kot zgolj to: izrekanje sicer vsebinsko praznih besed.

Predvsem sintagma trajnostni razvoj, ki je za nas, skozi aktivno državljanstvo, ključna metoda in smer prihodnjega razvoja, je bila v predvolilnem boju vedno pogosteje omenjana. Vendar je za velike in uveljavljene stranke trajnostni razvoj v najboljšem primeru zgolj vizija, cilj, h kateremu se moramo usmeriti. Kdaj, jim ni povsem jasno; verjetno nekoč v lepši prihodnosti, ko bomo imeli voljo in denar tudi za ta eksperiment. Ujetniki stare paradigme izkoriščevalskega in predimenzioniranega razvoja ne morejo preklopiti na novo miselnost: da ni bistvo razvoja v nenehni rasti in da je čas za razvoj, ki sledi demografskim potrebam in naravnim zmožnostim planeta. V perspektivi trajnosti morajo biti tako okoljske politike ekonomsko in socialno vzdržne, socialne politike okoljsko in ekonomsko izvedljive, ekonomske politike okoljsko in socialno sprejemljive.

Mnoge druge sintagme, zaveze in zahteve našega programa pa seveda niso bile slišane, denimo za regionalizacijo Slovenije, za oblikovanje šest do največ osem regij, ki bi gradile razvoj na svojih naravnih in družbenih potencialih (voda, sončna, vetrna, termalna energija, plodna zemlja, gozd in človeški potenciali, znanje in veščine, pridobljene skozi tradicijo ustvarjalnega dela); za konec slepega in po svoji naravnanosti brezciljnega razvoja nenehne rasti, ki vodi v popolno izropanje človeških in naravnih virov; za spoštovanje sleherne posameznice in posameznika; za pravično in trajnostno naravnano delitev ustvarjenega; za odgovorno in aktivno soudeležbo vseh pri zagotavljanju varne prihodnosti naslednikov; za konec uzurpacije oblasti peščice osamosvojenih posameznikov in (redkih) posameznic, ki so skozi neomejeno, čeprav legalno pokrito plenjenje in grabljenje skupnega dobra, postali povsem samozadostni in s tem tudi protisocialni; za politiko kot upravljanje skupnega dobra visokih etičnih standardov in ne več profesionalno kariero; za takojšnjo omejitev vseh voljenih mandatov oblastnih funkcij na največ dva.

Prve lekcije volitev

Izkušnja prvih državnozborskih volitev nas je naučila:

Da je treba vse birokratske postopke strogo spoštovati, ker je to v utečenih družbah razdeljenih moči pomembnejše kot vsebina.

Da smo po svoji naravi in poslanstvu gibanje in stranka, ki ima temelje v lokalnih realnostih, da moramo spreminjati sedanjo prakso delovanja države s konkretnim delom, pobudami in pritiski iz konkretnih okoljih. Po pregledu volilnih rezultatov po posameznih volilnih enotah in okrajih smo namreč ugotovili, da nimamo izrazitih centrov podpore, da so naše volivke in volivci razpršeni po celotni Sloveniji, kar razumemo kot izjemno dober potencial za širjenje in uveljavljanje idej trajnostnega razvoja. Razpršenost glasov kaže, da je program dosegel cilj: ponudil je alternativo prihodnjega razvoja, v kateri lahko prepoznajo vsa slovenska okolja.

Da TRS znotraj ustaljenih oblik delovanja političnih strank v pogojih ozko strankarske narave slovenske državne politike najverjetneje ne bo nikoli postala močna državnozborska stranka. Program TRS-a zahteva spremembo v ravnanju ne le oblasti, ampak predvsem ljudi; odnos državljank in državljanov do države mora postati zahtevnejši, odgovornejši in participativen. Zato je nujno premisliti in skrbno dodelati razmerje med stranko in gibanjem, kajti prav ta povezava je za prihodnost udejanjanja programa trajnostnega razvoja vitalnega pomena. Stranke razumemo kot izrazito zgodovinski in kulturni pojav; oblikovale so se v časih nastanka nacionalnih držav in za potrebe te specifične družbene organizacije. Družbe prihodnosti bodo družbe, ki bodo potrebovale in gradile na široki participaciji vseh po zmožnostih in interesih, bodo družbe gibanj.

Dokaj grenko je bilo naše spoznanje in soočenje s procesom izbiranja volivke in volivca »svojega« kandidata. Odločitev, komu nameniti svoj volilni glas – tako rekoč edina priložnost povprečnega državljana in državljanke, da aktivno sodeluje pri oblikovanju politike in delitve oblasti –, je predvsem čustveno pogojena. Pa vendar je spoznanje, da je celo med t. i. slovenskimi intelektualkami in intelektualci tako malo prave državljanske samozavesti in da se prepogosto odločajo za izbiro, ki je a priori negativna, depresivno. Pri tem jih ni zmotilo niti to, da so morali pri izbranem kandidatu zanemariti in potlačiti mnoge pomisleke. S tem so zanikali tako lasten pomen kot zmanjšali vrednost lastne presoje, kaj je dobro in potrebno v družbi spremeniti. Infantilna potreba večine po tem, da stojiš, čeprav kot anonimen glasovalec in glasovalka, v senci zmagovalca, je prav tako pretresljiva.

Da je slovenska družba resnično dodobra zmedena. Pa nikakor nismo med tistimi, ki trdijo, da ljudje ne vedo, kaj je prav in kaj narobe, da sta morala in etika med ljudmi v krizi. Nasprotno, trdimo, da ljudje še kako dobro vedo, kako in kaj, da pa so preprosto globoko zmedeni, ko vsak dan spoznavajo, da so vrednote in obrazci obnašanja, ki so omogočajo obstoj vseh organiziranih človeških družb, preprosto neuporabni, celo ovira pri samorealizaciji. Logika brezobzirnega tekmovanja, kjer ostaja na koncu le en zmagovalec in množica poražencev, je družbeno pogubna in socialno destruktivna. Hobbsova logika »vsi proti vsem« je pripeljala celo do takih skrajnosti, da se po volitvah po proporcionalnem sistemu označuje (že) drugo stranko po številu zbranih glasov za poraženko, za tisto, ki je volitve izgubila. Po tej logiki smo jih v resnici izgubili prav vsi, vsi, ki imamo v Sloveniji volilno pravico, in vsi, ki smo v nedeljo, 4. decembra 2011, odšli in glasovali.

Da aktivno državljanstvo pri naših politikih nikakor ni pričakovana, še manj pa zaželena drža državljanov in državljank. Dogajanje in komentarji političnih veljakov po razglasitvi podatkov o volilni udeležbi, ki je bila za naše predstave znosna, za slovenske razmere kar visoka, za nekatere politike pa celo sumljivo visoka, kažejo na kaj čudno predstavo o prakticiranju državljanskih pravic in dolžnosti v demokratično organizirani družbi. Delitev volivk in volivcev na »naše« in »nenaše« je čudna. Volitve so namreč tajne. Zakaj že?!

Da se da s skupnimi močmi in z jasno zavestjo, da sledimo pomembnemu cilju, aktivirati mnogo ljudi in da je aktivno državljanstvo drža, ki posameznika in posameznico navdihuje in osmisli njeno bivanje. Da je aktivno državljanstvo dejaven in ustvarjalen revolt zoper novodobno predatorsko logiko, ki nam dopoveduje, da smo vsi mi odvečni in neprofitabilni prebivalci in prebivalke.

Da je resnično nujno omejiti politične mandate na največ dva. Dvomesečno delo pri projektu »volitve 2011« nas je namreč dodobra izčrpalo, še pomembneje pa je, da so se ob tem začeli kazati znaki fiksacije: zaradi intenzivnega ukvarjanja s »tako« pomembnimi vprašanji, kot je na primer državna politika, se nam je vsakdanji življenjski fokus začel močno zoževati. Zato razumemo zahtevo po omejitvi mandatov tudi kot dobrodelno in človekoljubno dejanje, s katerim bomo obvarovali predstavnike oblasti pred popolno izgubo stika z realnim svetom konkretnih ljudi.

Da je nujno (vsaj) v času volilnih kampanj medijski prostor popolnoma odpreti in sprostiti za vse akterje na političnem sejmu; predvolilni politični trg ponudbe mora postati resnično prost in svoboden, zato da bo zakon konkurence deloval in bo lahko tisti, ki izbira, svobodno izbiral in prosto izbral. Nikakršno sprenevedanje in pravniško telovadenje ni potrebno: mediji, še posebej javni mediji, morajo prostor, namenjen predstavitvi političnih akterjev, sprostiti in na njem predstavljati predvsem vsebino: programe. Resničnostne šove v smislu, kdo je večja baraba, pa naj organizirajo v posebnih terminih.

Da je v volilno tekmo bistveno bolje vstopiti z denarjem kot brez njega; pravila in možnosti delovanja in samopredstavitve so dandanes v politiki taka, da – tako kot sicer v življenju – nimaš kot siromak v tekmi z bogatimi skorajda nobenih možnosti. Nas je volilna kampanja stala približno toliko, kolikor stane avto spodnjega srednjega razreda; pa še tega bi kupili na kredit.

* * *

Vsekakor lahko ugotovimo, da volitve 2011 niso prinesle ne katarze ne zaupanja v naslednji cikel. Zmedeni in vprašljivi časi so na površje pripeljali zmedene in vprašljive voditelje; manjka jim tako rekoč vse, kar naj bi kot osebe, okoli katerih se združujejo posamične ljudske volje in pričakovanja ter se preoblikujejo v skupno dobro, imeli. Manjka jim osebna integriteta; prav vsi ključni igralci so močno moralno zaznamovani. Manjka jim svežina in prostost v razmišljanju in ravnanju; vsi pripadajo utečenim in preživelim načinom razumevanja družbe. Izvolili smo torej ljudi, za katere dobro vemo, da ne bodo zmogli radikalnih sprememb; in morda smo jih izvolili prav zato: ker prinašajo radikalne spremembe s seboj nov strah in negotovost. Prav strah pa je glavna in splošna značilnost sodobnih, bogatih, razvajenih in tekmovalnih družb. Imaginaren in realen, napolnjen z različnimi zgodbami in usodami, a vendar si ga delimo vsi. Kaj pa, če bi si končno vseeno upali?!

Za Stranko in Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije - TRS, predsednik stranke Matjaž Hanžek.