Tiskane izdaje
Človeško življenje je čudež narave. Ko ugasne, ga ni mogoče obuditi. Smrt je dokončen, nepopravljiv dogodek. Prav zato moramo človeško življenje spoštovati. Glede na obstoječe vojne in lakoto lahko ugotovimo, da posameznikovo življenje na splošno ni cenjeno. Njegova vrednost je odvisna od časa in kraja, v katerega smo se rodili, družbenega položaja staršev in tudi naključnih dogodkov.
Predanost človeku
Edino zdravnik naj bi bil, ne glede na kraj, čas in razmere, v katerih deluje, poklicno zavezan spoštovanju posameznikovega življenja. Zato poklic zdravnika ni samo poklic, ampak je predanost človeku oziroma poslanstvo. Omenjena posvečenost poklica je oblikovala družbeno spoštovanje poklica zdravnika.
V vsakodnevni praksi pa vse pogosteje opazimo tudi pri nas, da se od tradicionalnega zdravnikovega poslanstva postopoma oddaljujemo. Zavestno ali nezavedno premalokrat poudarjamo zdravnikovo odgovornost do bolnikov. Tu in tam občasno izpostavimo strokovne presežke in se z njimi prepričujemo, da v našem zdravstvu sledimo sodobni svetovni medicini. V dnevni praksi pa pravzaprav gojimo uravnilovko zdravnikovega dela. Ne dopustimo, da bi pri vsakodnevnem zdravnikovem delu opazili večjo ali manjšo kakovost njegovega dela, različno stopnjo požrtvovalnosti oziroma boljši odnos do bolnikov. Vsi smo dobri! Bolnik pri nas že zelo dolgo nima možnosti izbire zdravnikov. Sprejeti mora vse, kar mu zdravstveni sistem ponudi. Tudi čakalne vrste na preiskave in zdravljenja ter iz njih izhajajočo neosebno, necelostno obravnavanje svojega zdravja.
Vsake toliko časa navidezno monotonost zdravstvenega oskrbovanja slovenskih bolnikov razburkajo različne zdravniške afere: od koruptivnosti posameznikov do strokovno vprašljivega dela. Ko se medijsko zanimanje zanje poleže, gredo stvari po starem naprej. Oddahnemo si.
Opazimo še lahko, da so v zadnjih letih postala medijska poročanja o zdravstvenih zapletih pogostejša, kot so bila v preteklosti.
Ko sledimo sedanjim medijskim poročanjem o lanskoletni septembrski smrti štirinajstletnika na kardiološkem oddelku pediatrične klinike, smo nekateri pretreseni!
Zakaj se nismo ničesar naučili
Žalosten dogodek je tudi tokrat dobil karakteristike medijske senzacije.
Toda ali je lahko smrt štirinajstletnika senzacija? Mnenja sem, da ne more biti! Tudi zaradi svojcev umrlega bolnika, ki še žalujejo, kot smo slišali.
Lahko z osebnimi interesi posameznih zdravnikov z razvitim egom, kot je bilo poročano, ki so bili soudeleženi pri obravnavanju štirinajstletnika, upravičimo vznik medijske afere, ki smo ji priča?
Kaj je v sistemu narobe, da se iz preteklih zapletov nismo ničesar naučili!?
Kdo nam daje potuho, da se obnašamo danes povsem enako, kot smo se na primer v obeh preteklih zelo poznanih aferah Nekrep in Radan?
Vsem na očeh se ponovno zavrača odgovornost pri obravnavi bolnika. A smo nosilci diagnosticiranja in zdravljenja bolnikov!
Vodja oddelka naj bi bil tisti, ki naj bi imel največ znanja in izkušenj z ustreznim strokovnim področjem. Kot poročajo mediji, pa v sedanjem primeru ni bilo tako. Nefrolog je postal formalni vodja kliničnega kardiološkega oddelka. Če vodja oddelka ne pozna specialnosti, jo težko vodi. Zanašati se mora na informacije podrejenih in jih ne more samostojno presojati ter zaradi tega niti ne skrbeti za varno delo z bolniki na oddelku. Kako je možno, da je do takega vodje sploh prišlo? Kdo in zakaj ga je potrdil in kakšna je njegova odgovornost pri sedanjem hudem zdravstvenem zapletu? Ali je vodja oddelka pri nas lahko v nekaterih primerih le naslovna funkcija brez praktične odgovornosti? Kot sledi iz dosedanjih medijskih poročanj o lanskoletnem septembrskem dogodku, je očitno lahko tudi tako.
Ugotoviti še moramo, da je bolnišnično delo v osnovi timsko delo, ki omogoča varnejše obravnavanje bolnikov, kot ga lahko zagotovi le posameznikovo vodenje bolnikov. Kot poročajo mediji, pa na obravnavanem kardiološkem oddelku timsko delo ni bilo vzpostavljeno. Kdo je bil in je odgovoren za tako delovanje kardiološkega oddelka? So odgovorni neposredni, podrejeni zdravniki ob bolnikovi postelji? Je v končni fazi odgovoren strokovni direktor bolnišnice? Kakšna je odgovornost vodje oddelka in strokovnega direktorja bolnišnice v isti osebi? Domnevamo lahko, da so vsi odgovorni, a vsak v svojem deležu.
Zdravniki bi zaplet pometli pod preprogo
Medijska poročanja so, poleg obeh že omenjenih problemov, to je izbire nekompetentnega vodje oddelka in odsotnosti timskega dela na kardiološkem oddelku, opozorila še na tretjo razsežnost problematike pri lanskoletnem septembrskem zapletu, in sicer moralno-etično nerazumljivo opustitev medsebojnega dialoga kolegov z neposrednim bolnikovim zdravnikom, ki bi morda lahko smrt štirinajstletnika preprečil oziroma bi bolnik po pravočasni zdravniški intervenciji lahko preživel.
Ker je smrt bolnika nepovraten dogodek in če je analiza dogodkov na oddelku dejansko odkrila odstopanja, o katerih se je poročalo v medijih, bi morali udeleženi v dogodku, vključno s strokovnim vrhom ustanove, prevzeti odgovornost za hud zdravstveni zaplet.
Svoj sorazmeren delež odgovornosti bi morali vsi vpleteni v zaplet prevzeti, še preden se je sprožila sedanja medijska afera.
Priznati bi si tudi morali, da afere v osnovi niso sprožili mediji. Zakuhali smo si jo sami. Še vedno namreč nismo sposobni neobremenjeno obravnavati zdravstvenih zapletov ter se soočiti s morebitno lastno odgovornostjo pri zdravstvenem zapletu.
Delujemo še naprej tako, da pri javnosti utrjujemo vtis, da bi zdravniki, ob odsotnosti medijskega raziskovanja dogodkov, zaplet pometli pod preprogo.
Verjetno bi morala zdravniška zbornica v bodoče pri zapletih odigrati odločilnejšo vlogo ter postati nepristranski moderator raziskovanja vzrokov zapletov zdravstvenega obravnavanja bolnikov in izboljševanja sistema varnega obravnavanja slovenskih bolnikov.
Kot smo že ugotovili, je človeško življenje neponovljivo. Zdravniki smo in moramo ostati pošteni čuvarji bolnikovega življenja. Preseči bi morali sedanjo uravnilovko, da smo vsi enako dobri in dopustiti konkurenčnost med nami ter seveda tudi sprejemati odgovornost za svoje zdravniške odločitve.
Prim. dr. Zlata Remška,
internistka pulmologinja
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
