Tiskane izdaje
Ali po vsem, kar je bilo zadnji mesec povedanega o razkritju cvetočega črnega trga z neregistriranim zdravilom za zatiranje varoje in rezultatih analize vzorcev medu pri čebelarjih, ki bi zdravilo utegnili uporabljati, še vedno ne veste, ali je slovenski med varen? Tudi jaz ne, čeprav sem v vlogi novinarke, ki poroča o temi, prebrala na desetine strani in se pogovarjala s čebelarji, veterinarji, strokovnjaki za čebele, toksikologi, prodajalci zdravil za varojo, direktorjem uprave za varno hrano, vodjo Sveta za varno hrano in kmetijskim ministrom.
Skrbi me, ker sem pri sogovornikih večkrat dobila občutek, da jih pri zastopanju stališč vodi vse kaj drugega kot iskrena motivacija po razčiščenju afere in skrb za zdravje ljudi. Najbolj me je razočaral vrh Čebelarske zveze Slovenije. Že res, da so na sporno propagiranje rotenona, enega od strupov v neregistriranem zdravilu, opozarjali že vsaj desetletje, toda da za načeto zaupanje v slovenski med krivijo glavno inšpektorico, podpisano pod poročilo o izrednem nadzoru nad medenimi izdelki, je docela nezrelo.
Vse nas bi moralo skrbeti tudi to, da sta direktor uprave za varno hrano in kmetijski minister zgolj na podlagi 21 odvzetih vzorcev medu in satja z medom, kolikor jih je zajel izredni nadzor, vesoljni Sloveniji zagotavljala, da je med slovenskih čebelarjev varen, čeprav bi si takšno kategorično trditev lahko dovolila šele ob rezultatih za večje število vzorcev. Enako je ponovil Svet za varno hrano, od katerega bi vendarle pričakovali »konservativnejše« mnenje.
Med je torej varen, dokler dodatne analize ne bodo pokazale, da ni varen – tako se pri nas interpretira previdnostno načelo. Nič ne de, če so v satju našli prepovedani klorfenvinfos, saj to tako ni bilo namenjeno za prehrano, dovoljena učinkovina amitraz pa je bila v medu pod ravnjo, ki pomeni tveganje za zdravje ljudi, nas prepričujejo. Čebel seveda nihče ni vprašal, kako se počutijo ob prejemu odmerka paličice s strupenim koktajlom kemikalij.
Vsega pa vendarle niso krivi nespretni slovenski komunikatorji. Odgovor, zakaj je nastala tolikšna zmeda glede (ne)varnosti medu, se skriva v definiciji varne hrane, ki vsebuje zloveščo resnico. Evropski sistem varne hrane temelji na predpostavki, da živilo ne pomeni tveganja za zdravje, dokler je količina strupenih in neželenih snovi v njem (pesticidov, aditivov in drugih kemikalij) pod najvišjo dovoljeno mejo. Če je strup v živilu (tudi medu) v ustrezno majhnem odmerku, torej ni strupen in je živilo varno. Najvišja dovoljena meja odmerka se določi z oceno tveganja.
Na tej točki pa tla postanejo močvirnata. Študije, s katerimi se dokazuje, da je snov varna, in na podlagi katerih evropski regulatorji, kot sta Evropska agencija za varno hrano (Efsa) in Evropska agencija za zdravila (Ema), oblikujejo oceno tveganja zanjo, predložijo podjetja, ki snov želijo tržiti ali zaprosijo za podaljšanje njene uporabe. Zanimivo je, da se presoje Efse, ki v krogih kritikov velja za do industrije prijazno institucijo, pogosto končajo nekako tako: snov v tolikšnem in tolikšnem odmerku ne pomeni tveganja za zdravje, dokler ne bodo na voljo nova znanstvena spoznanja. Ali dokler se ne bo zagnal mehanizem ponovne presoje tveganja zanjo, kar traja tudi več desetletij.
S sistemom varne hrane, ki v živilih zakonsko dopušča ostanke strupov, je nekaj hudo narobe. Pri ocenah tveganja različnih snovi se poleg tega ne upošteva učinek mešanic različnih snovi v hrani; nikoli nismo izpostavljeni le eni sami. Efsa bi morala že pred devetimi leti predstaviti metode za oceno tveganja pesticidnih mešanic, a jih do danes ni. Medtem se delež sadja in zelenjave na evropskem trgu z ostanki enega ali več pesticidov povečuje. Izpostavljenost pesticidom pa se vse bolj povezuje s kroničnimi boleznimi, kot sta rak in neplodnost.
Evropska komisija pa je z zamudo objavila načrt za opredelitev kriterijev za hormonske motilce. Snovi s takšnim delovanjem po pesticidni zakonodaji ne bi smele biti odobrene, vendar je komisija to obšla in se bo pri presoji o njihovi uvedbi na trg prav tako upoštevala ocena tveganja. Težava je, da so pri hormonskih motilcih nevarni že najmanjši odmerki. Pri nerojenih otrocih in dojenčkih lahko povzročijo hude posledice, denimo nepravilen razvoj spolnih organov, zmanjšane kognitivne sposobnosti, debelost, obolevanje za rakom in diabetesom. Najverjetnejša hormonska motilca sta tudi klorfenvinfos in amitraz, ki so ju našli v medu in satju. Nehajmo se tolažiti, da je od nečesa treba umreti, in zahtevajmo pravico do zdrave – ne le varne hrane.
