Evropski (ne)red: Trump v »peklu«

Več kot leto dni je minilo, odkar je Donald Trump življenje v Bruslju − v povezavi s priseljenci iz islamskih dežel − primerjal s peklom. Bruselj, kot sedež Nata in več institucij EU, bo ena od glavnih postaj na njegovi prvi predsedniški turneji. Baracka Obamo so po Evropi sprejeli z veliko radosti. Za mesijo je bil razglašen že kot predsedniški kandidat. Trump je s svojimi stališči do muslimanov, omalovaževanjem EU, seksizmom, zanikanjem podnebnih sprememb, izolacionizmom in siceršnjim ravnanjem v liberalnem jedru Evrope obravnavan kot pravo Obamovo nasprotje.

Njegove litanije o nehvaležnih evropskih zaveznicah in razglašanju Nata za zastarelo, pravzaprav odvečno organizacijo so vzbujale strahove o njegovih namerah. Po prihodu v Belo hišo se je začel izražati bolj zadržano. Vsi najvišji predstavniki nove administracije, ki so bili v zadnjih mesecih v Bruslju −– podpredsednik Mike Pence, državni sekretar Rex Tillerson, obrambni minister James Mattis −, so izražali privrženost zavezništvu. Mantra iz prejšnjih, tudi Obamovih časov je ostala enaka − evropske zaveznice morajo več vlagati v obrambo.

Od samega Trumpa še ni bilo slišati nič o stoodstotni trdnosti 5. člena zavezniške pogodbe. Ko bo v četrtek na novem sedežu Nata, kjer bo stal spomenik 11. septembru, se bo lahko spomnil, da je bil člen, ki pomeni, da je napad na eno članico napad na vse, uveljavljen le enkrat − po terorističnih napadih v ZDA. Po drugi strani bi bil presenetljiv konec washingtonskih namigovanj, da bodo izgubili zanimanje za Nato, če se zavezništvo ne bo hitro preobrazilo. Zahtevajo predvsem dvoje − odpiranje mošnje in večjo vlogo Nata v boju proti terorizmu, tudi proti Islamski državi.

Da je cilj dveh odstotkov BDP za obrambo zgolj številka, ki ne pove veliko, je eden od glavnih argumentov v razpravi. Bolje bi bilo upoštevati, kaj kdo prispeva. Grčija res izpolnjuje cilj, a skoraj tri četrtine denarja nameni za plače. Niti Slovenija ni boljša s svojim enim odstotkom BDP. Lani je med vsemi zaveznicami namenila največji delež obrambnega proračuna za plače in najmanjši za naložbe v opremo. Rešuje se s sodelovanjem na misijah. Samozavestno lahko napoveduje, da se do leta 2024 ne bo niti približala želenima dvema odstotkoma.

Trump v Bruslju ne bo le na Natovem neuradnem vrhu, marveč se bo srečal tudi z vrhom EU. Kar 22 držav je v obeh organizacijah. Čeprav so opaznejše evropske obrambne strukture šele v zasnovi in imajo članice različne, tudi nezdružljive sisteme, je s Trumpom postalo še posebej očitno, da moramo na stari celini začeti razmišljati o obrambi. Tudi več samozavesti ne bi škodilo. Gostu z druge strani Atlantika bi morali povedati, da članice namenjajo vrtoglave zneske za stabilizacijo kriznih območij in razvojno pomoč.

Unija bo morala s Trumpom razčistiti še druge stvari. Aktualno je vprašanje prenosnih računalnikov v ročni prtljagi na letih iz Evrope v ZDA. Čezatlantski trgovinski sporazum, razvpiti TTIP, je že videti klinično mrtev. Preden je Trump le ugotovil in v nekem nastopu dejal, da je EU čudovita stvar, se je navduševal nad brexitom in napovedal nove izstope. V Evropi, brez iskrenega zaveznika na drugi strani, je še bolj očitna nujnost povezovanja. Tako Trump lahko postane pravi motor evropske integracije.