Tiskane izdaje
Ta drugi septembrski teden sta - predvsem ob čudežnih predstavah naših košarkarjev, ki jim še ni videti konca -, ostali v senci obletnici dveh prelomnih dogodkov, ki sta s svojimi posledicami precej spremenila tok ameriške, svetovne in tudi naše polpretekle zgodovine. Teroristični napad Al Kajde na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 in pa s strani Busheve administracije presenetljivo dopuščeni zlom investicijske banke Lehman Brothers 15. septembra 2008 ne povezuje le lokacija v neformalni prestolnici sveta New Yorku, na Manhattnu, ki je standardna kulisa za vse prave hollywoodske filme katastrofe - pač pa tudi vzročno zaporedje, ki nakazuje, kako imajo lahko reševalni ukrepi za neko finančno in gospodarsko krizo že v svojem DNK zapisan zametek naslednjega finančnega balona in s tem nove krize.
Če začnemo pri Lehman Brothers, je vzrokov za finančni polom pred devetimi leti kar nekaj, a med najpomembnejšimi je zagotovo poplava poceni denarja, ki ga je ameriška centralna banka zagnano tiskala v letih po usodnem enajstem septembru - s prosvetljenim ciljem pač, da zajezi recesijo, ki jo je sicer že v 2000 sprožil padec pikakom delnic. Strah pred recesijo je bil v takih razmerah kmalu odveč, a na drugi strani so se ogromni denarni presežki pač naložili natančno tam, kamor je najbolj ustrezalo wallstretskim lobistom, v prenapihnjene borzne balone, kjer je bila meja samo še nebo.
Po padcu Lehmana, poku balonov in krizi na drugi strani Atlantika so se ameriške oblasti spet odzvale hitro, pragmatično in vsaj na srednji rok zelo učinkovito, z radikalnim znižanjem obrestnih mer in z novim velikopoteznim načrtom za tiskanje denarja, ki pa so mu tedaj dali bolj učeno oznako kvantitativno sproščanje.
Za investicijske bankirje z Wall Streeta je bilo to nova mana z neba, bikovsko obdobje, ki ga je sprožila, pa po zmagi Trumpa in nerealnih pričakovanjih, ki ga je ta sprožila, še kar traja. Indeks Dow Jones je ta teden spet prodrl na zgodovinske višave. Tako eksplozivno napeti delniški baloni so spet v neskladju s stanjem v ameriškem gospodarstvu, ki mu gre slabše, kot je bilo videti še v začetku leta. »Korekcija tečajev«, ta olepševalnica za borzne zlome, je le še vprašanje časa in očitno nimamo druge možnosti, kot da smo spet talci gospodarskih ciklov in vzponov in padcev, ki jih diktirajo finančni trgi.
A tu ne gre le za Ameriko. Kvantitativno sproščanje z odkupom obveznic so kot protikrizni ukrep poleg ameriških Federal Reserve, izvajale še druge vodilne centralne banke in skupaj so tako finančne trge zalile s težko predstavljivimi 14 tisoč milijardami dolarjev, te pa očitno delujejo kot mamilo, ki vodi v odvisnost. In ko enkrat odvisnika (v tem konkretnem primeru finančne trge), navadiš na omamni beli prašek ali pa poceni denar, mu pač vse to težko odtegneš, ne da bi tvegal hudo abstinenčno krizo z nepredvidljivimi posledicami.
No, tu pa smo zdaj že pri aktualnih temah, ki zadevajo »našo« ECB in nas Sloveniji, ki smo pač odvisni od odločitev, ki jih za nas sprejemajo centralnobančni modreci v Frankfurtu. Šef ECB Mario Draghi s svojim pokeraškim obrazom tega seveda na razkriva, a kot je slišati, je evropska denarna oblast vse bolj nervozna. Dilema, ki jo muči, je huda in strateška: kako končati skoraj 2200 milijard evrov težak odkupa obveznic (velja do konca 2017, a lahko ga še podaljšajo), ne da bi pri tem poslali napačne signale finančnim trgom in njihovim črednim nagonom.
Dodatne probleme pa zdaj ECB in njeni/naši denarni politiki ustvarja tudi trumponomika. Če se je še v začetku leta trgom še zdelo, da bo predsednik Trump z napovedanim ambicioznim gospodarskim programom in tisočmilijardnimi infrastrukturnimi naložbami učvrstil dolar in ga pripeljal do razmerja 1:1 z evrom, je zdaj dolar vse šibkejši, evro pa s svojo močjo in skokom tečaja na 1,2 dolarja že postaja ovira za evropske izvoznike. To pa so še dodatne skrbi za Draghijevo ECB, ki je postavljena pred pritiske, da končno dvigne obrestne mere - vsaj banke, tudi naše, na to čakajo kot puščava vodo.
Vse to kaže, kako kompleksna in medsebojno prepletena so razmerja v globalni ekonomiji. V naslednjih mesecih je zato pričakovati kar nekaj zanimivih odločitev najpomembnejših svetovnih centralnih bank - ki previdno iščejo izstopne scenarije iz svojih lastnih protikriznih ukrepov.
