Gibajmo se, pa četudi v Avstriji

Ko rečem sam sebi rekreativec in obenem s kadilskim kašljem pospremim rahel nasmešek, ki se mi je prikazal na ustih, še vedno verjamem, da spadam v to skupino ljudi. To je skupina ljudi, ki si užitek ob rekreaciji jemljejo tako resno, kot nekateri državniki, da nam to vzamejo. Z dekletom veliko hodiva v hribe in sva pri tem tako zagreta, da se za nama kadi. Ura in pol do vrha je zapisano na tabli. Dobro, torej bova v eni uri gor. Najin kuža je še večji »rekreativni zajebanec«, saj naju po navadi čaka na vrhu, češ, bedak adipozni, kje je moja voda. Torej smo lepa zaokrožena skupina rekreativcev, si mislim.

Nimam se za klasičnega rekreativnega potrošnika, saj mi je tekaške copate, s katerim tudi osvajam vršace, podaril nekdanji sodelavec pri Poletu (hvala Grega), Kalček mi je zrihtal copate poprej, zato da sem začel teči in ni vraga, da mi ne bi priskočil na pomoč, ko bi potreboval še en par ali pa vsaj nasvet. Torej, nisem človek, ki bi za gorsko kolo odštel dva jurja, ali pa za specialko še kakšnega več, ne zanimajo me niti merilniki utripa, športne ure, gadgeti, deske in podobno. Pravzaprav se mi uboščki, ki mimo mene pritečejo opremljeni bolje kot James Bond, zdijo smešni. Vseeno se zavedam, da so to ljudje, ki poganjajo kolesje podjetij, ki nas zalagajo s športno opremo in skrbijo, da nam je ob najbolj mučnih treningih karseda udobno. Seveda od vsakega prodanega artikla dobi svoje država, zato je logično, da zdrav način življenja in obenem veliko potrošnjo sprejema z odprtimi rokami. Figo.

Kolumno o mačehovskem odnosu države in občinskih uradnikov do rekreativcev in zakaj se vidimo v Avstriji, si preberite v celoti na tej povezavi spletne strani Polet O2!