Tiskane izdaje
»Ni politične volje za rešitev krize,« me je prepričeval visoki uradnik evropske komisije, ko sva razglabljala o vzrokih velike polomije EU v odzivanju na čedalje hujšo begunsko dramo na stari celini. V evropskem uradništvu so frustrirani, ker je »Bruselj« tarča ostrih kritik, čeprav imajo pri odločanju o beguncih vse niti v rokah članice. Njihovi voditelji raje bolj ali manj odkrito obtožujejo drug drugega odgovornosti za položaj v Evropi, opevani zibelki humanizma, kot da bi sprejemali odločitve.
Tako so se begunske množice morale najprej peš odpraviti iz Budimpešte proti Avstriji, da so se Angela Merkel, Werner Faymann in Viktor Orbán ponoči uskladili glede njihove usode. Kar se je v prejšnjih dneh dogajalo na postaji Keleti, je ena največjih evropskih sramot zadnjih desetletij. Dan pozneje sta se Merklova in Orbán v telefonskem pogovoru strinjala, da je bila dosežena rešitev izjema in bosta njuni državi izpolnjevali obveznosti iz dublinskega sistema. Paradoks bi bil težko večji.
Orbán v isti sapi, ko svoje ravnanje utemeljuje z zahtevami pravnega reda EU, po katerem bi begunci morali ostati na Madžarskem, tepta njena temeljna načela. Četudi so pravila v zapleteni tvorbi, kakršna je EU, temelj njenega delovanja, se v današnjih okoliščinah dublin sploh ne da več spoštovati. Grčija, ki je dobesedno odprla schengensko mejo, sploh nima zmogljivosti za njegovo izvajanje. Orbán ne more fizično prisiliti beguncev, ki nočejo ostati na Madžarskem, k odvzemu prstnih odtisov in Nemčija s svojo specifično vlogo ne more zavrniti njihovega prihoda.
S tem dublinsko-schengenski red izgublja temelje. V dneh, ko so se kopičila grozljiva poročila o usodah beguncev, zunanji ministri Unije spet zapravljajo čas z razpravo o sistemu kvot za njihov sprejem, ki v praksi ne bo mogel delovati. Marsikomu je sicer težko razumeti, zakaj begunec iz Alepa ne bi hotel živeti v Estoniji, na Slovaškem ali na sončni strani Alp, a realnost bi morali sprejeti takšno, kot je. Same države se otepajo begunskih družin, ne da bi razumele človečnost in dojele dolgoročne koristi njihovega prihoda.
Bistvo evropskega projekta je skupno reševanje težav. A Unija očitno nima več moči za sprejemanje odločitev. Tako kot med večmesečnim političnim mrcvarjenjem v pogajanjih z Grčijo spet kaže klavrno podobo. Namesto odločanja v normalnih okoliščinah vlada kaos. Več držav si raje meče pesek v oči, kot da bi iz vsega, kar se dogaja, potegnile nauk. Glede na razmere v velikem delu Afrike in celotnem sredozemskem sosedstvu se bo begunski val nadaljeval. Noben zid na kakšnem egejskem otoku ali madžarski meji ga ne bo ustavil.
Tako kot je streha denarne unije polna lukenj, je tudi azilni sistem EU nekakšna krpanka, v kateri vsaka država dela po svoje. V kriznih razmerah sistem ne deluje več. Vzhodne članice, ki dobivajo milijarde iz razvojnih skladov EU in od »starih« pričakujejo solidarnost v odnosih z Rusijo, niti na papirju nočejo privoliti v delitev beguncev. Tehnologija kovanja kompromisov, v kateri se vsi nečemu odrečejo, da bi kot celota vsi pridobili, v EU postaja zgodovina. Bolj želene so majhne, notranjepolitične koristi, ki na koncu, v seštevku, škodijo vsem.
