Levo mnenje: Bodimo raje Sašo

Pred kakšnim desetletjem sem po spletu naključij sodelovala v snemanju videospota za neko tujo skupino. Kot statistka, jasno, moj videz je veliko premalo atraktiven, da bi bila v prvem planu. Snemali smo v ljubljanski operi, naloga nas statistov je bila, da na ukaz vstanemo v stoječe ovacije, medtem ko je brižno oko kamere to spremljalo. Znova in znova, ves dan. Ne spomnim se, ali sem za to dobila kakšen cekin, mislim, da ne. Ko je spot prišel ven, se me seveda ni videlo niti za milijoninko sekunde, bila sem pač samo še ena glava v množici. V nasprotju z nekaterimi drugimi puncami – lepšimi, se ve – ki so doživele svojih pet minut slave. Priznam, počutila sem se malce trapasto, cel dan snemanja, tudi manjšega ponižanja, ko smo se vse punce morale postaviti v vrsto, režiser pa je izbiral tiste za na kamero, nič plačila, na koncu pa me niti v kadru ni bilo.

Najbrž sta se podobno trapasto počutita naša zunanji minister in premier. Na vrat na nos sta skočila na prvo letalo do Pariza, kjer so ju za mnenje o dogodkih spraševali le slovenski novinarji, povrhu pa sta, ko je bil čas za fotografiranje, stala tam daleč v n-ti vrsti. Saj veste, »svetovni voditelji v podporo Charlieju«, pa to. Fotografiranje, za katero so dejansko zaprli celo ulico, postrojili voditelje, katerih usta so zadnje dni polna besed o svobodi govora in solidarnosti, jih fotografirali, potem pa jih – to pa že ugibam – v črnih avtomobilih najvišjega razreda odpeljali stran od večmilijonske raje, ki se je zbrala na pariških ulicah.

Prejšnji teden so bili torej vsi Čarli. Podobno kot so lanskega aprila vsi – ja, tudi žena ameriškega predsednika – v zrak moleli napise »Vrnite nam naše punce«. Takrat je namreč nigerijska teroristična organizacija Boko Haram ugrabila več kot dvesto deklet in večina je še vedno ugrabljena. In evo, Boko Haram počasi vrača te punce, glejte, uporablja jih za samomorilske napade. Ena od »napadalk« naj bi bila stara šele deset let. Pred dnevi se je razstrelila pred tržnico v Maiduguriju in ubila devetnajst ljudi. Ampak Zahod nima časa, Zahod se fotografira, Zahod je Čarli.

En kup se jih je našlo tudi pri nas. Čarlijev, ja, ne pa Sašotov, da veste. Sašu Hribarju je namreč sodišče te dni naložilo dva tisoč evrov kazni, ker je v izjavah za medije in intervjujih nekdanjega urednika razvedrilnega programa RTV Petra Radoviča, ki je leta 2009 s cenzuro posegel v njegovo satirično oddajo Hri-bar, označil z besedami turbo anus, tampon cona in homo erectus. Da je šel predaleč, je ugotovila sodnica, da bi se lahko odzval bolj primerno in kulturno, je še dejala. Cenzura na sončni strani Alp torej da, satirično odzivanje nanjo pa ne. Ipak smo kulturen narod, se znamo pa ja lepše pogovarjati, mater.

Zakaj torej ne bi bili raje Sašo, a? Zakaj ne bi svojega boja za svobodo govora najprej bíli na domačem terenu? Pariz briga za nas, glejte, na dogodke nas vabi zgolj »reda radi«. Nehajmo že enkrat stati v vrsti in čakati, da nas izberejo, upati, da smo dovolj lepi za na kamero, in odkorakajmo v drugo smer, stran od Angele, Davida in Francoisa. Svinčnike, tablice in laptope raje dvignimo v zrak za našo stvar. Ker kadar jih dvigujemo za nekoga drugega, smo tam zgolj zato, da zapolnimo sliko. Na koncu pa itak vsi opazijo samo, da tam ni bilo Obame.