Molči, Evropa!

Živimo v času svetovnih dni, tednov, mesecev in let sovraštva do beguncev. To ni izjema ali incident. To je stanje evropskega zatohlega duha in hitro starajočega se telesa.

Politiki, uradniki in uredniki enkrat na leto za nekaj ur, morda lenobno popoldne, ugotovijo, da begunci ne obstajajo le kot barbarska grožnja trohneči evropski civilizaciji. Evropski komisarji – in tudi kak slovenski aparatčik – izrečejo dve-tri stavke napolnjene s povampirjeno silikonsko empatijo, katere rok trajanja je omejen skoraj toliko kot njihovi avtorji. Leporečje, hipokrizija, muha enodnevnica, plehka asociacije igre na prvo žogo; v najboljšem primeru ceneno pranje vesti, ki priča vsaj o prisotnosti minimalne (samo)refleksije.

Mučitelj govori o mučenih, deklica in smrt. Morilec opisuje svoje žrtev. Naj v času, ko je eno izgubljeno človeško življenje morda za nekaj ur lahko celo tragedija, nekaj deset žrtev pa niti statistika ne več, pojasnimo s številkami: lani je med poizkusom prečenja Sredozemlja umrlo več kot 5500 ljudi. Po letu 2000 skoraj 30.000. Letošnje statistika je najhujša doslej.

Evropa je, z redkimi, a izjemno svetlimi izjemami, begunce izdala, ponižala, prodala, razčlovečila.

Zato bi morali njeni vodilni predstavniki ter njihovih uslužni podizvajalci, očetje in matere begunskega sporazuma s Turčijo, dejansko pa pogodbe o trgovanju z ljudmi, očetje in matere zidov in bodečih žic, očetje in matere stražnih stolpov in modernih koncentracijskih taborišč, očetje in matere zaprtih begunskih poti, očetje in matere novih meja in starih ideologij, očetje in matere kršenja ključnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, očetje in matere novodobnega rasizma in ksenofobije – molčati. To bila bi na svetovni dan beguncev – ljudi na begu pred vojnami, diktaturami, nasiljem, revščino in posledicami klimatskih sprememb nikoli ni bilo več kot danes – edina vsaj približno dostojanstvena poteza.

V Evropski uniji, ki ima približno pol milijarde prebivalcev, (večinoma v Nemčiji) v tem trenutku živi nekaj manj kot 1,2 milijona beguncev. Manj kot, denimo, v 34-milijonski Ugandi, kamor je samo iz sosednjega Južnega Sudana, kjer z roko v roki pobijata nov krog državljanske vojne in lakota, pribežalo več kot 900.000 ljudi. Bistveno manj kot v Turčiji. Le nekaj manj, a proporcionalno neprimerljivo več v – Jordaniji. Manj kot, denimo, v Libanonu, kjer se trenutno nahaja 1.462.926 (!) sirskih beguncev. Mimogrede: pred začetkom najbolj krvave vojne našega časa je v etnično, demografsko, ekonomsko, socialno in varnostno izjemno občutljivem Libanonu živelo le štiri in pol milijon ljudi. Begunci že nekaj let predstavljajo četrtino libanonskega prebivalstva. 84 odstotkov vseh beguncev živi v državah v razvoju – v državah tretjega sveta. Države, ki »akumulirajo« 57 odstotkov globalnega BDP-ja, »gostijo« le 9 odstotkov vseh beguncev, ki jih je v tem trenutku več kot 65,6 milijonov (status uradnega begunca ima po podatkih UNHCR 22,5 milijona ljudi, ostali veljajo za večinoma »nasilno razseljene osebe«).

Evropa je, z redkimi, a izjemno svetlimi izjemami, begunce izdala, ponižala, prodala, razčlovečila.

Zato bi morala molčati.