Neodvisnost

Je v demokraciji mogoče omejiti težnjo milijonov ljudi, ki nočejo biti del centralizirane države?
Objavljeno
03. oktober 2017 15.47
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Spet in spet se pojavljajo regije, ki po tem, ko so dolgo živele znotraj velikih državnih tvorb, hočejo zaživeti lastno življenje, hočejo samostojnost in neodvisnost. To bi tu že morali vedeti, Slovenija je v začetku desetdesetih sama prehodila isto pot. Zato z zdajšnjimi dilemami Kurdistana in Katalonije ne bi smela imeti velike zadrege. Kako odrečeš nekomu drugemu tisto, za kar si si sam prizadeval?

V zadnjih desetletjih, po padcu berlinskega zidu, je nastalo kakih trideset novih držav. Razpadle so Sovjetska zveza, Jugoslavija, Češkoslovaška, nastala je združena Nemčija, samostojnost je doseglo Kosovo, med najmlajšimi je Južni Sudan. V obdobju po koncu hladne vojne so vse, z nepomembnimi časovnimi razmiki, dosegle mednarodno priznanje in mednarodnopravno subjektiviteto. Združeni narodi so leta 1948, ob svojem nastanku, imeli 51 članic, po dekolonizaciji in pred padcem zidu 159, zdaj svetovna organizacija vključuje 193 suverenih članic. Države torej nastajajo in propadajo, nacionalne meje niso nekaj dokončnega, v današnjem svetu je vse več zahtev za novo samostojnost in neodvisnost. Premnogim se zdi, da je treba ohraniti obstoječe meje in se izogniti pretirani fragmentaciji, a ljudje se oklepajo vse ožje identitete: katalonske, kurdske, flamske, škotske. Državne meje, o katerih ni strinjanja državljanov, so nesmiselne.

Konec septembra so iraški Kurdi izglasovali neodvisnost, to nedeljo je referendum uprizorila Katalonija. Vsaka ločitev je težka, nekatere so nemogoče, žametnih razhodov tako rekoč ni. In vendar je način, kako je španska vlada ravnala s Katalonci, spomin na neke druge čase, mislili smo, da je v Evropi nezamisljiv. Kako je mogoče, da politično-institucionalnega vozla med Madridom in Barcelono ni bilo mogoče razplesti kot na Škotskem in v Quebecu? Britanski premier David Cameron je leta 2014 veliko tvegal, dopustil je referendum, to je pristop, vkoreninjen v britanski demokratični kulturi. Podobno se je Quebec leta 1995 odločal o odcepitvi od Kanade, naposled se je odločil drugače. Nemara pa je Španija drugačna država. V desetletjih po smrti generalissima leta 1975 je dosegla izjemen napredek, težko bi našli evropsko državo, ki je v tako kratkem času dosegla tako veliko − pa vendar ima kratko tradicijo demokracije. Podoba, ki smo gledali na katalonskih ulicah te dni, je temačna.

Kako se torej rojevajo države? Stvarnost nacionalnih meja je vedno zelo daleč od načel samoodločbe. Na eni strani je država, ki nasprotuje unilateralni odcepitvi, na drugi je demokratična težnja, ki je ni mogoče zaustaviti.

Nacionalne meje in politične povezave niso nespremenljiva, večna entiteta, temveč človeške iznajdbe, ki se spreminjajo, kakor se spreminjajo politične in ekonomske potrebe in preference državljanov, pišeta Alberto Alesina in Enrico Spolaore, ena najboljših ekspertov za independentizem. Ukvarjata se z ekonomsko analizo nastajanja in spreminjanja političnih meja (La Misura delle Nazioni). V času »demokracije, ekonomske integracije in mednarodnega sodelovanja je čedalje več pobud za avtonomije in oblikovanje novih malih držav« ... »politično in moralno problematično je, da bi zadrževali tovrstne težnje«.