Pare in par drugih

* Morda sem se manj kot petkrat čisto od blizu, v živo srečal s smrtjo. Enkrat s svojo, so mi zatrdili, potem ko sem bil deset dni upravičeno odsoten in se le zbudil nazaj v svet, sicer pa kot opazovalec. Ko sem bil čisto majhen, sem na parah videl starko, obdano z neprestano molitvijo, spremljavo v onstranstvo. Podobo rumenega obličja sem si zapomnil do ... do prejšnjega meseca, ko je pokojni ležal v krsti neupepeljen. Tisti živi, ki so mu bili blizu, so rekli, da je lep. Lep v spokoju, miru, oddihu od hudega. Lep v primeri z letom nazaj, ko sem ga obiskal v sobici, kjer je umiral na obroke. Ko je bil mlad, so pravile, sedeče v cerkvenih klopeh, je bil lep, pa je bil zapisan ljubezni, služenju višjim. Ko sem zadnjič z njegovih ustnic razbiral spomine na dni, ko smo se srečevali, je bil, skremžen v bolečini, neprepoznaven. V krsti, ko ga, tako pač vidim stvari, ni bilo več, pa sta se mu vrnila lepota in mir, ki ju je vse življenje širil med ljudi.

* Bremzanje v tišino, kaplja krvi, naš maček obleži, obleži. Storilec je oddrvel naprej, živalca, za katero podnevi skrbimo, ponoči pač ne, da nam ne bi hiške ponečedila, leži v mlačici življenjske tekočine. Ni usodno zbita, ni polomljena, zato jo odpeljemo k možu v belem in v živo spremljamo šivanje globoke rane. Še kar okusno. Mine nekaj časa, ko isto, spet zdravo in spolno zrelo mačovje peljem na poseg, s katerim bodo preprečili, da bi avto zbil njene potomce. V veterinarsko čakalnico stopi premožnež v črnem, otrplega obraza. Na večno uspavanje je pripeljal morskega prašička svoje hčere. Ta se je od negibnega ljubljenčka poslavljala v avtu, črnem. Joj, koliko žalosti je na svetu.

* Če človek obstane pred zaprtimi vrati banke, ni prijetno. Zlasti ker ne gre za zamudo, ampak je banka znotraj razkopana. Pa ne, ker bi jo roparji, ampak ker jo prenavljajo. Pač nekaj tednov dvigaš zneske z bankomatov in poslovalnica slednjič zasije kot nova. Vstopim in ne verjamem očem, gotovo sem se zmotil. Nobenih pultov, skoraj nobenih zasteklitev, le mizice, na eni strani zrihtana uslužbenka, na drugi ličen sedež za komitenta. V nasprotju s siceršnjo komunikacijo, ko je z one strani glas do tebe prihajal po mini zvočniku ali z dretjem in je bilo sila zoprno, ko so vsi slišali, kako globoke in polne žepe imaš, je zdaj kot klepetanje v kavarni. »Morda še kaj, gospod, sto, dvesto tisoč?« Povprašam, ali vse skupaj le ni preveč po domače, na dosegu onih, ki v poslopje, polno denarja, vstopijo zlih namenov, pa mi je zagotovljeno, da je zdaj, ko je vse pretočno, odprto, ravno obratno. V podrobnosti varovanja se uslužbenka ni bila pripravljena spuščati.

* Obvestilo o prispeli pošiljki. Ker sem dohodnino že pokasiral in ne pričakujem pošiljke iz Kitajske, vem, da se mi ne obeta nič prijetnega. In res, prišla je kazen. In to kakšna, oblila me je zona. Ker je na moji poti v službo cona, kjer se z avtom smeš komaj premikati, sam pa sem norel 42 na uro. Kaznovan sem bil s 40 evri, očitno so mi dali popust. In mi dovolili, da plačam le polovičko, to je fora iz Lepo je biti milijonar. Ki pa me je stala nepotrebne poti do poslovalnice, predvsem pa polurnega čakanja v vrsti, za ljudmi, ki so veseli dvigovali pakete – iz Kitajske in še oddaljenejših dežel.

* Pomnim, kako mi je oče rabljene dilce kupoval na smučarskih sejmih, kjer se je trlo robe in ljudi. Zdaj pa klic po telefonu, zmenek na avtocestnem počivališču, natanko na sredini med našim in prodajalčevim bivališčem, nekaj deset evrov iz žepa v žep, veselju otrok pa ni treba v korak s časom. Je brezčasno.

* Kako smo se včasih smejali starčkom, ki z olympie niso zmogli prešaltati na kompjuterje. Kako se mi smejijo, ker z mobilnika, ki mi omogoča klice in pošiljanje esemesov, ne zmorem prešaltati na čuda, ki ti omogočajo pošiljanje e-pošte, deskanje po vzporednem svetu, z njimi se lahko fotoaparatu v brk smeješ, imajo izjemen spomin ... Težko priznam, a realnost me sili, poskrbel bom, da bo smeh mladeži, ki o ajfounih ve vse, zamrl.