Tiskane izdaje
Prigode s »tehničnimi ovirami«, ki jih zdaj na balkanskem begunskem maratonu države – zlasti zaradi notranjepolitičnih razlogov – postavljajo na svoje južne meje, spominjajo na »marksistični« vic o odvetniku. »Kadar imate težave s prebežniki, postavite ograjo. Imeli boste še več težav, a boste vsaj imeli ograjo,« bi lahko prevedli nasvet o tem, zakaj je dobro najeti odvetnika, ki ga je izrekel Chico Marx v filmski klasiki V cirkusu.
V Avstriji se je zaradi teh »preprek« skoraj sesula vladajoča koalicija med ljudsko stranko, ki je ograjo predlagala, socialdemokrati pa o njej niso hoteli niti slišati. Tako so se avstrijski politiki dneve merili v jezikoslovnih spretnostih, kako za nekaj, kar je videti kot ograja in deluje kot ograja – če iznakazim še eno iz repertoarja večno zelenih klasikov marksizma –, najti izraz, ki naj bi nas prepričal, da to vendar ni ograja.
Oblasti na Dunaju se niso znašle v škripcih le zaradi notranjepolitičnih razlogov, ki so jih silili, da z nekim konkretnim »ukrepom« ustvarijo videz, kako nadzirajo »krizni« položaj, saj skrajno desničarski opoziciji, ki poziva k ostrejši priseljenski politiki, narašča priljubljenost. Ograji niso smeli reči ograja tudi zato, ker bi se osmešili na mednarodnem prizorišču, saj so bili med najostrejšimi kritiki madžarskega premiera Orbana, ko je ta z ograjami najprej zaprl srbsko, nato pa še hrvaško mejo.
Zdi se, da v zahodnih medijih velja nekakšna neuradna cenzura pri obveščanju o liku in delu Orbana. Če bi kak drug evropski voditelj tako kot on smešil kakega svojega kolega, bi o tem poročali na prvih straneh časopisov. A zunaj Madžarske in njenih (nerazumljivih) medijev je le težko najti kak zapis o tem, kako se je Orban že nekajkrat dobesedno norčeval iz svojega avstrijskega kolega Wernerja Faymanna, ki je bil še pred kratkim goreč kritik madžarskih ograj, zdaj bi se pa že lahko spomnil, kakor ga je pred kratkim podučil Orban, kako so že v osnovni šoli le s štirimi črkami poimenovali to, kar bo zdaj stalo na avstrijsko-slovenski meji: Zaun, kakor se po nemško reče ograji. Ni si težko predstavljati, kako se zdaj v Budimpešti muzajo, ker so tudi Avstrijci tistih nekaj kilometrov »tehničnih ovir« na meji pri Šentilju na koncu le morali poimenovati s pravim imenom.
Ograja je ograja, čeprav je avstrijska protidemonstrantska precej bolj človeška kakor britvična slovenska. A učinkoviti sta obe najbrž enako. Čeprav v nasprotju s Slovenijo v Avstriji precej pribežnikov zaprosi za azil, številni ga celo dobijo, sta obe zgolj postaji maratona, ki se začne na enem koncu Unije in se po napornih etapah, ki potekajo tudi po ozemlju nekaterih nečlanic, konča na drugem koncu. Ograje lahko popestrijo ta športni dogodek, ki tako utegne postati še bolj priljubljen med gledalci tovrstnih prireditev, a same prireditve zaradi njih ne bodo odpovedali. To dokazuje že zgodovinska statistika, kakor je dunajski kolega Georg Sander pokazal z zapisom na twitterju, ki bi se preveden glasil nekako takole: »V letih 1949–89 je v Zahodno Nemčijo pribežalo 3,4 milijona ljudi iz Vzhodne Nemčije in vzhodnega bloka, 872 jih je med poskusom umrlo. Tega ni mogla ustaviti nobena ograja.«
