Tiskane izdaje
Ptuj je prvič dobil sejemske pravice že pred tisočletjem. Včeraj je bilo na ulicah starega mestnega jedra spet na stotine stojnic in letnemu času primerna ponudba na njih. Ožbaltov sejem je le eden od treh ptujskih, ki so se ohranili do danes. Čeprav so njihove prve pisne omembe natančno znane, pa gotovo to niso njihove resnične starosti. Koliko prej so jih začeli pripravljati, ne bomo izvedeli nikoli. Pa nas to ne bi smelo niti preveč zanimati.
Veliko bolj sporočilni so drugi zapisi o njih in o trgovanju nasploh v prejšnjih stoletjih. Niso zaman ob sejmih izobešali natančne mere, po kateri so v sporu odločali, kdo je goljufal in kdo ne; niso zaman goljufov namakali v reko za opomin, da je to kraj poštenega trženja. Niso na mestni pranger privezovali samo za krvoskrunstva, ampak tudi za goljufije, ponarejanja, kraje ... Mestni sodnik je imel vedno veliko dela, a to še ni pomenilo, da so goljufali kar vsevprek. Mnogokrat je moral samo s pravo mero izmeriti med kupcem in prodajalcem sporne vatle; pravilno stehtati kruh ali svežo gnjat, preskusiti čvrstost in debelino lanenega platna ... dokler si nista obe strani segli v roke in zaključili »trštva«, kot je treba.
Čeprav je danes vse do pičice predpisano, določeno in sankcionirano, si človek na obhodu sejemskih stojnic spet zaželi starih pravil in starih mer. Ožboltov – tako kot Jurijev in Katarinin – ptujski sejem, pa tudi cela vrsta drugih tradicionalnih sejmov po deželi, so namreč v trgovanju obdržali najpomembnejša akterja – prodajalca in kupca. V današnjem vsakdanjem nakupovanju pa smo ostali samo še kupci. Prodajalec v resnici ni prodajalec, ker sam nima česa prodati. Ne kupujemo od njega, ampak od nekega nekje skritega in nevidnega lastnika predmeta ali stvari. Ne vidimo pravemu trgovcu v oči, ne moremo oceniti njegovih namenov, ne moremo udariti v dlani po opravljenem nakupu ...
Nimamo osnovnih pogojev in možnosti za zares pošteno trženje, torej!
