Prestiž v minutah

Mehko moč kažejo detajli. Na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu ni bila nobena nadrobnost prepuščena naključju. Kdo je pomemben in kdo ni, kdo se vzpenja in kdo je v zatonu, je bilo razvidno že iz dolžine govorov in izraženo v minutah; med evropskimi voditelji je imel najdaljšega, tričetrturnega francoski predsednik. Soft power, ki jo je izumil harvardovec Joseph Nye, je v mednarodni politiki sposobnost, da privlačiš in prepričaš – in največji šarmer na evropskem političnem parketu je tačas Emmanuel Macron.

Vsak od njih je prišel v Davos z agendo. Donald Trump, nekdanji fant iz Queensa, je nazadnje dobil povabilo. »Bogataš je z nosom, pritisnjenim ob šipo, leta in leta gledal v elitni klub« (New York Times), letos je dobil zadoščenje. Angela Merkel se je po večmesečni odsotnosti s prihodom na švicarski forum, kjer je ni bilo ne lani ne predlanskim, simbolno vrnila na svetovno prizorišče. Španski kralj Filip VI. je izkoristil elitni oder za napad na Katalonijo. Premier Aleksis Cipras se je lotil »agresivne, nepredvidljive, militantne« Turčije – za kake Luksemburžane manjši problem, za Grčijo velik. Predsednik Macron je z ambicioznim govorom povedal, da je Francija spet velika.

V Davosu je blestel. Samo še ameriški predsednik in indijski premier Narenda Modi sta v veliki dvorani kongresnega centra dobila 45 minut za nastop. Vsakemu od govorcev je bil odmerjen precizen čas, pravzaprav minutaža pove vse. In ker so organizatorji evropski političarki z najdaljšim stažem za njen govor pred globalnim avditorijem namenili manj časa kot Francozu, je tudi v tem razbrati, koliko kdo šteje. Minute, dodeljene enemu in drugemu, ponazarjajo percepcijo – da je era Merklove mimo in da prihodnost pripada Macronu.

Evropska unija je na forumu razkazovala novo samozavest. Še pred dvema letoma je bilo v zraku preveč vprašanj, recimo, ali se bo integracija po brexitu zrahljala. Zdaj vse obsedajo pričakovanja o prihodnosti EU. Ob kanclerki in francoskem predsedniku je tudi italijanski premier Paolo Gentiloni postavil v ospredje evropske ambicije, akterji niso pustili dvoma, da bodo ekonomsko vitalnost izkoristili za poglobitev, obnovo vezi Unije in članic evroobmočja.

Kaj pomeni »nova EU«, reformirana Evropa? Macron privablja s famo novega, ima najbolj koherenten načrt, a njegov projekt odpira več dilem. Izkorišča priložnost, da obnovi središčni položaj Francije v Evropi, ponuja ideje, ki jim Nemci stežka sledijo. Nastopa kot reprezentant Unije, na primer ob nedavnem obisku na Kitajskem. Ne gre samo za finančno dilemo in večni konflikt med nemško disciplino in francoskim prerazporejanjem. Zdaj ne zadošča evropski De Gaulle, Evropa potrebuje vrnitev h koreninam – k demokraciji. Predstavniška demokracija je v krizi: v Britaniji po brexitu, v Španiji s Katalonijo, celo Nemčija je izgubila nekdanjo stabilnost.