Proti-slovja: Evropski »tretji svet«

Končno se je o tem začelo govoriti tudi v Evropi, ki se kljub krizi še kar dela, kot da je s spoštovanjem pravic evropskih delavcev vse v najlepšem redu. Agencija EU za temeljne pravice (FRA) je ta teden objavila rezultate raziskave o nedovoljenem, tako rekoč suženjskem izkoriščanju delovne sile v članicah Unije. Ugotovitve so katastrofalne. Pravzaprav so kriminalne.

Plače, nižje od evra na uro, delavnik, daljši od dvanajstih ur, in to šest ali celo sedem dni v tednu, brez prostega dne. Zveni znano? Spominja na Vegrad in delavce iz kontejnerjev, ki si o krivicah in mizernih pogojih ne upajo niti pisniti, ker se bojijo izgubiti še to ušivo delo, sužnjev nevredno? In to dobesedno. Sužnjelastniki so bili dolžni poskrbeti vsaj za hrano, obleko in streho sužnjem, sodobnim kapitalistom pa kaj takega niti slučajno ni mar.

Ugotovili smo »hudo izkoriščanje delovne sile,« je rezultate raziskave povzela predstavnica FRA Blanca Tapia. Pravno gledano kriminal, ki je podoben izkoriščanju ljudi v trgovini z belim blagom, ki pa ga je podobno težko dokazati. Dogaja se namreč prikrito, žrtve so ustrahovane, nihče ne pozna njihovega natančnega števila. Ugotovitve raziskave so zato samo približne. Raziskovalcem, ki so izvedli 616 intervjujev z različnimi predstavniki ustreznih služb in organizacij, je kar vsak peti med njimi povedal, da pri svojem delu najmanj dvakrat na teden naleti na primere hudega izkoriščanja delavcev. Agencija je iz teh podatkov za zdaj locirala predvsem panoge, v katerih se izkoriščanje najpogosteje dogaja, in opredelila delojemalce, ki so najpogostejše žrtve. Praviloma so to priseljenci, azilanti, ilegalni ali celo legalno »uvoženi« tuji delavci, med panogami pa so na vrhu gradbeništvo, gozdarstvo, ribištvo, kmetijstvo, hotelirstvo, gostinstvo, in tudi zasebna gospodinjstva.

In da se ne bi kdo motil. Tovrstni kriminal se ne dogaja le v najrevnejših članicah EU, ampak predvsem v najbogatejših. Odkrivanje kršitev na kraju samem pa je praktično nemogoče. Deloma zato, ker se nihče od pristojnih ne čuti pristojnega za ukrepanje, saj gre večinoma za tuje delavce iz držav, ki pogosto niso niti članice EU, deloma pa zato, ker pristojni organi, s policijo vred, delodajalcem radi pogledajo skozi prste. Marsikje, tako kot na Poljskem, kjer kmetije veljajo za »zasebno posest«, kršitelje ščiti celo zakonodaja. »Življenjske pogoje kokoši lahko EU na takih farmah redno nadzoruje, inšpektorjem, ki bi pogledali, kaj tam počno z najetimi delavci, pa je dostop prepovedan,« je povedala Tapiajeva.

Ugotovitve agencije so sramota za vso Evropo. In ne bi smele ostati brez posledic. Za večino kršitev namreč v EU že dolgo veljajo ustrezni zakoni, ki jih je treba zgolj dosledno uveljavljati in kaznovati kršitelje. Problem pa je, ker je nadzor trga delovne sile v pristojnosti vsake posamezne članice, ki z izkoriščanjem tuje delovne sile lahko ribari v kalnem in lokalnim podjetjem omogoča ekstraprofite, in ker v EU ni ustreznega sodelovanja, s katerim bi edino lahko razbili mednarodne mreže tihotapcev delovne sile in omrežja do obisti pokvarjenih »menedžerjev«, ki kujejo mastne dobičke s suženjskim izkoriščanjem zanje očitno brezpravne raje. Tiste, ki je Bruselj ni pripravljen zaščititi niti toliko, kot ščiti evropske kokoši nesnice.