Smo nehote 
ustvarili pošast?

Tole besedilo bodo večinoma brali stroji. Neznani računalniki bodo povedi najprej razsekljali na posamezne ključne besede, tem pa bodo posebni matematični algoritmi pripenjali oglasna sporočila. Elektronski spletni uredniki ga bodo uvrstili med tehnološke ali družbene prispevke ter ga predlagali bralcem, ki so v zadnjem času kliknili na sorodne vsebine. Njegove elektronske kopije bodo ostale še dolgo po objavi shranjene na računalniških strežnikih po svetu, kjer jih bodo rutinsko prebirali elektronski filtri varnostnih služb in razvrščali programski robotki spletnih iskalnikov.

Med sprehodi po telekomunikacijskih omrežjih ga bo včasih prestregel tudi kak človeški bralec. Nekateri bodo bežno preleteli besedilo in pripisali žaljiv enostavčni komentar, če se bodo spotaknili ob misel, 
s katero se ne strinjajo. Drugi ga sicer ne bodo prebrali, ampak le shranili med zaznamke, priporočili prijateljem na družabnih omrežjih ali objavili nekaj približnih citatov na svojem blogu. Njihove površne misli in hipna priporočila bodo nato spet pograbili računalniški programi ter jih uporabili za izračunavanje prijateljskih mrež, bralnih navad in potrošniških želja. Lastniki strežnikov in spletnih iskalnikov bodo z njim služili dolarske cente, spletni podjetniki pa krmili svoje spletne storitve, lačne kakršnihkoli vsebin.

In vendar so te besede namenjene ljudem, ne računalnikom. Avtonomnim posameznikom, ki jim v času nenehnih motenj uspeva ohraniti del pozornosti in ga nameniti razmišljanju. Tistim, ki jim prijateljstvo ne pomeni le poimenovanja elektronskega stika na facebooku in znajo tudi v svetu strojev obdržati svojo človeško osebnost.

Tako razmišljanje je bralcem v kratkem predgovoru namenil Jaron Lanier, znani ameriški tehnološki vizionar in eden pionirjev virtualne resničnosti, ki je lani izdal zelo odmeven knjižni manifest You Are Not a Gadget (Niste tehnološka igračka). V njem poskuša s slikovitimi miselnimi izbruhi prikazati, kaj so ljudem prinesle informacijske in komunikacijske tehnologije – od osebnih računalnikov do elektronskih družabnih omrežij –, ki jih je v zadnjih treh desetletjih soustvarjal tudi sam. Njegov sklep je grenkoben: tehnologije, s katerimi so hoteli njihovi snovalci sprostiti človeški potencial, širiti znanje in izboljšati kakovost življenja na planetu, danes opravljajo čisto nasprotno nalogo. Poneumljajo, spodkopavajo našo človeškost, krepijo izkoriščevalsko moč kapitala in nas vse bolj prilagajajo potrebam strojev. Zato je med vrsticami knjige nenehno navzoče neizgovorjeno vprašanje – so dobronamerni tehnološki vizionarji nehote ustvarili pošast?

Kritični pogledi na tehnološki napredek imajo dolgo tradicijo. Pred tehnološkim razčlovečenjem so svarili ameriški humanistični umetniki in esejisti 19. stoletja (Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau …), ki jih razsvetljenski tehnooptimizem Benjamina Franklina in Thomasa Jeffersona ni prepričal. Predstavniki kritične frankfurtske šole (Theodor W. Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse …) so v tovarniških tekočih trakovih, množični kulturi in služenju strojem prepoznavali totalitarno naravo tehnologije, ki proizvaja enodimenzionalne ljudi. Sledili so jim nešteti kulturni kritiki, publicisti, politiki in moralni zaskrbljenci, ki so v novih tehnologijah in elektronskih medijih večino zadnjega stoletja videli pospeševalce družbenega razkroja.

Skrajni tehnološki pesimizem se je izmenjeval z enako nekritičnim tehnološkim navdušenjem, ki so ga širili tehnološki zanesenjaki in menedžerski ideologi. Oboji so večinoma prepričevali prepričane, zato med tehnofili in tehnofobi skoraj ni bilo dialoga. Hkrati je bilo med kritiki tehnologije zelo malo tistih, ki bi jim tehnološki praktiki priznavali vsaj minimalno avtoriteto. Za »kulturnike« in družboslovce je veljalo, da njihove kritike navdihujejo iracionalen strah pred tehnologijo, neznanje in vzvišen, pokroviteljski odnos do nemočnih uporabnikov tehnologij, ki jih je treba obvarovati pred njimi samimi. Zato njihove kritike večinoma niso dosegle tehnološke javnosti.

Lanierjeva knjiga je imela precej večji učinek. Njegovih kritik ni bilo mogoče odpraviti z očitkom, da je sovražnik tehnologije in tehnološkega napredka ali da ne razume pravil, po katerih deluje visokotehnološka panoga. Med »tehiji« velja za vizionarja. Njegovi nastopi na tehnoloških konferencah, pred katerimi prosi občinstvo, naj odložijo mobilne naprave, se odjavijo iz družabnih omrežij in za spremembo le pozorno prisluhnejo, ga povzdignejo skoraj v duhovnega voditelja. Sodeloval je z največjimi podjetji v tehnološki panogi, soustanavljal podjetja in z njimi zaslužil veliko milijonov. Poleg tega v manifestu ni napadel tehnologije kot take, kar je pogosta skušnjava tehnoloških deterministov, ampak neodgovorneže, ki zaradi pohlepa in oglaševalskih poslovnih modelov zavestno spodbujajo rabo tehnologij, s katerimi iz ljudi izvabljajo njihovo temno plat.

Taka sistemska kritika je bila za tehnološke avtorje – ki so jim družboslovci in humanisti ob politični naivnosti radi očitali tudi pomanjkljivo poznavanje zgodovine, družbe in človeške narave – zelo redka. Lanierjevi argumenti sicer niso ves čas enako prepričljivi, vendar iz poglavja v poglavje zelo nazorno opisuje, koliko različnih dejavnikov sodeluje pri veliki zgodbi o domnevnem tehnološkem napredku, ki tehnologije spremlja zadnji dve stoletji. Politiki, ki sprejemajo zakone, s katerimi spodbujajo ali omejujejo določene panoge. Vlagatelji, ki podpirajo donosne poslovne zamisli in zanemarjajo strateške, ki ne prinašajo hitrih dobičkov. Države, ki odločajo, katerim razvojnim področjem bodo namenile javni denar in katerim ne. Ter ne nazadnje – ljudje in njihove vrline, potrebe ali slabosti, ki sooblikujejo dejansko rabo tehnologij in omogočajo njihovo izkoriščanje v dobre ali slabe namene.

Zavest o kompleksnem prepletu tehnoloških, ekonomskih, psiholoških, evolucijskih in družbenih dejavnikov se med avtorji strokovne in poljudnoznanstvene literature v zadnjem času vse bolj krepi. Nicholas Carr je poskusil v kritični knjigi The Shallows – What The Internet is Doing to Our Brains pojasniti negativne vplive interneta z najnovejšimi dognanji nevroznanosti. Evgenij Morozov se v knjigi The Net Delusion – How Not to Liberate The World vrne k sociološki tradiciji in poudari, da so tehnološki »problemi« vedno tudi družbeni problemi, ki izražajo širše družbene fenomene in procese, zato jih ni mogoče obravnavati ali reševati ločeno. Douglas Rushkoff pa v knjigi Life Inc. – How The World Became a Corporation bralce opomni na osnove politične ekonomije in pojasni, zakaj google in facebook sicer ne »poneumljata uporabnikov«, vendar to ne pomeni, da ne poskušata z načrtnim izrabljanjem človeških slabosti, milijonskimi marketinškimi proračuni in ustvarjanjem družbenega pritiska čim več zaslužiti. Ne glede na negativne stranske učinke takega početja.

Omenjeni procesi se morda zdijo samoumevni, ampak niso. Na gostujočih predavanjih, okroglih mizah, javnih debatah, strateških posvetih in neformalnih srečanjih, pri katerih sem sodeloval v zadnjih letih, so redki predavatelji in slušatelji pokazali, da razumejo nekatere zelo osnovne povezave vzrokov in posledic.

Programerji in razvijalci večinoma ne razmišljajo o interesih vlagateljev, ki so pripravljeni vložiti nekaj deset tisoč evrov v njihov izdelek, in kako bo ta interes vplival na njegovo uporabo. Podiplomski študenti družboslovja in humanistike redko vidijo, kako poslovni model komercialnega ameriškega podjetja, kakršen je Google, vpliva na zadetke, ki jih uporabljajo pri študijskem delu –
katere spletne vire prikaže na prvi strani in katere spregleda. Enako težko je med nalaganjem dopustniških fotografij na osebni elektronski profil družabnega omrežja facebook razmišljati, v kakšnem razmerju so naši osebni fotografski albumi, števec prijateljev, napovedi analitikov, da bo podjetje po vstopu na borzo prihodnje leto vredno več kot sto milijard dolarjev, in podatek, da je bila med zgodnjimi vlagatelji tudi ameriška varnostna agencija Cia.

Naša nevednost je razumljiva, vendar ni nedolžna, je prepričan Lanier. Poznavanje kompleksnega prepleta tehnologije in družbe je edino orožje, s katerim lahko odločimo, ali bomo mi uporabljali tehnologijo ali bo tehnologija uporabljala nas. Le časa za to odločitev imamo vse manj – če je danes sploh še mogoča.