Dom in svet: Zelena karta

Najkrajša in najbolj romantična pot je filmska: primer je Gérard Depardieu, ki v komediji Zelena karta iz devetdesetih na newyorških ulicah spozna Andie MacDowell in namišljena poroka z njo mu omogoči stalno bivanje v Združenih državah. Pol stoletja prej prelepa Hedy Lamarr, begunka iz Avstrije (Come Live with Me, 1941), po anšlusu k nacistični Nemčiji zapusti Dunaj, onstran Atlantika pa potrebuje poroko z ameriškim državljanom pod pretvezo; formalni zakon z Jamesom Stewartom jo obvaruje pred izgonom iz obljubljene dežele. In navsezadnje film The Visitor, leta 2007 postavljen v kontekst postseptembrskega Manhattna, odpira vprašanja priseljevanja, identitete, medkulturnosti, deportacije, s subtilnimi niansami poveže javno in zasebno. Depresivni, dobro situirani Američan v podobi Richarda Jenkinsa, ki ponudi zatočišče sirsko-senegalskemu paru in se nanj naveže, naposled spoznava, kaj pomeni »vojna proti terorizmu«.

Ameriška vlada vsako leto podeli kak milijon zelenih kart, dovoljenj za stalno bivanje v Združenih državah. Priseljenci jo lahko pridobijo na različne načine, recimo s pomočjo ameriškega sorodnika, prek spozorstva delodajalca, z najmanj milijonsko investicijo v ameriško podjetje, s političnim azilom, zaradi profesionalnih kvalifikacij in »izjemnega talenta« − tako je zeleno karto leta 2001 pridobila Melania Knauss, od leta 2005 Trump. In zelena karta je spet predmet razprav po nedavnem terorističnem napadu Uzbekistanca v New Yorku. Devetindvajsetletni Sajfulo Saipov, ki je prejšnji teden na kolesarski stezi ob reki Hudson pobil osem ljudi in jih enajst ranil, je leta 2010 prišel v Združene države na podlagi tako imenovane loterije za zeleno karto.

Od leta 1995 organizirajo v ZDA vsako jesen loterijo, s katero podelijo 55.000 vizumov, cilj je povečanje raznovrstnosti priseljenske populacije. Na ta način so hoteli spodbuditi priseljevanje iz Evrope in omejiti prišleke iz Srednje in Latinske Amerike, na seznamu nezaželenih so med drugim Kitajska, Mehika, Haiti, Indija. Na loteriji lahko sodelujejo samo državljani tistih držav, ki so med prosilci neproporcionalno zastopane, State Department podeli dovoljenja za bivanje naključno izbranim osebam, peščici od milijonov in milijonov, ki čakajo na žreb. Veliki večini nikoli ne uspe, celoten sistem loterije je zavestno zasnovan tako, in vendar vzdržuje ameriške sanje o obljubljeni deželi priložnosti.

Predsednik Donald Trump se je že pred terorističnim dejanjem zavzemal za ukinitev loterijskega sistema, nadomestil bi ga z manj poljubnim. Zdaj bo atentat s tovornjakom, podoben tistim v Franciji, Nemčiji, Britaniji in Španiji, izkoristil za omejitev vstopa muslimanov in odvračanje pozornosti od zanj neprijetnih tem. Okoliščina, da je bil Saipov imetnik zelene karte, in ta je pot do ameriškega državljanstva, daje nov zalet Trumpovi protipriseljenski govorici; naglo je tvitnil, da »poraženemu pač Isisu ne bo dovolil vrnitve v našo državo«. Niti najostrejše preverjanje potencialnih novih državljanov ne more zagotoviti absolutne varnosti, lahko pa novači najradikalnejše glasove.