Tiskane izdaje
Obleka naredi človeka, podarjena draga obleka lahko osreči dva človeka. Politično govoriti o oblačilih se zdi pritlehno banalno, če ne bi tista, v katera se odeva republikanec François Fillon, dobila mesta v aferi Penelopegate in posledično v predvolilni kampanji. Kandidat za predsednika države je od leta 2012 do pred kratkim – med drugim tudi – od »darežljivega prijatelja« prejel za skoraj 50.000 evrov oblačil, večinoma krojenih po meri pri prestižni pariški modni hiši Arnys. V njej sta se, na levem bregu Sene, oblačila že Valéry Giscard d'Estaing in François Mitterrand, pa tudi umetniške duše s pretanjenim estetskim okusom: od Gida, Sartra in Viana do Picassa in še koga. Umetnost ima rada lepega človeka in tudi politika urejenega.
Kmalu se je pokazalo, da je Fillonov radodarnež bogati politični svetovalec Robert Bourgi, eno od imen, ki ga v Franciji povezujejo z neologizmom françafrique, političnim podrejanjem afriških držav nekdanjemu kolonialnemu gospodarju, Franciji. In zatem je v javnosti odjeknilo, da ima nadvse dobrega prijatelja, ki mu je pred leti prav tako poklanjal obleke s podpisom Arnys, tudi bivši minister za ekonomijo in zdaj evropski komisar za finančne zadeve Pierre Moscovici. Francoski mediji so objavili, da gre za premožnega Laurenta Maxa, burgundskega trgovca z vinom, s katerim Moscovici prijateljuje od malih nog, in pri tem namignili, da oskrbuje ključne organe francoske države: Elizejsko palačo, Matignon in Quai d'Orsay.
Preiskave zdaj potekajo na različnih ravneh, tudi v modni hiši Arnys, in zaradi morebitnega konflikta interesov, kar Moscovici odločno zavrača, češ da takrat, ko ga je oblekel prijatelj iz otroštva, še ni bil minister in ni veljal sedanji strožji red; medtem pa imajo zaradi domnevnega trgovanja s političnim vplivom pod drobnogledom prav tako Fillona. Pravila v narodni skupščini določajo, da morajo parlamentarci od leta 2012 prijaviti vsa darila, vredna več kot 150 evrov. Pokloni ne smejo spodbujati klicev po političnih poplačilih, obleka lahko osreči dva človeka, toda brez trgovine daj-dam, zdaj gledajo podarjenemu konju v zobe drugi − mediji in preiskovalci.
Predvolilna kampanja v Franciji je doslej precej dvignila preprogo in razkrila številne vsaj moralne, če ne tudi pravnih razpok na politični sceni, kar pa nekateri igralci še naprej jemljejo lahkotno. Skrajna desničarka Marine Le Pen, recimo, se nič kaj ne vznemirja zaradi finančnih nepravilnosti, ki si jih je dovolila v evropskem parlamentu – zaradi tega so ji že naložili kazen –, in nič manj doma, recimo v stranki. Odgovorno, nemudoma po razkritju afere, je pred dnevi odstopil le notranji minister Bruno Le Roux, potem ko se je razvedelo, da je, ko je bil še poslanec, neodgovorno sklepal pogodbe za delo parlamentarnih pomočnic kar s svojima tedaj še najstniškima hčerama.
Pred tokratnimi volitvami za prvi stol v državi se zagotovo odstira ogromno tistega, kar je francoskim politikom med vsemi dosedanjimi kampanjami uspelo zamolčati ... Nepravilno nevidno enkrat vendarle zavpije v nebo. In potem se pokaže, da je cesar gol, tudi ko je oblečen.
