Adijo, biki! Živeli, piščanci!

Najkrajša pot med Kromberkom in Pivko je 65 kilometrov. Da so pivški piščanci premagali razdaljo ter zasedli nekdanje pokopališče bikov in prašičev na severu Primorske, so potrebovali slabih devet let. Sodna potrditev trimilijonskega posla, s čimer Pivka perutninarstvo prevzema proizvodni del obrata nekdanjega Mipa v Kromberku, je ključni trenutek dolgoletnega stečajnega postopka. Proti pričakovanjem se bo ohranila mesnopredelovalna dejavnost, čeravno z desetino delovne sile v primerjavi z nekdanjim pogonom Mesne industrije Primorske. Pivka perutninarstvo je sklenila dober posel.

Kupnina prav tako znaša približno desetino ocenjene vrednosti sicer celotnega kompleksa. Več kot polovica ga še vedno ostaja v stečajni masi oziroma bo prenesena upnikom (slabi banki), pa naj se oni ukvarjajo s prodajo, če res verjamejo, da se lahko iztrži več. V slabih devetih letih ga ni bilo treznega junaka, ki bi bil pripravljen plačati 30 milijonov evrov za celotno premoženje propadle družbe. Še več, še za manj kot polovico te vsote Mipa niti povohali niso. Pragmatične zakonitosti trga so vendarle povsem nekaj drugega od sanjavih želja. Nerealne ocene povzročajo nerealne apetite (mar bi banke do nedavnega privolile v trimilijonsko ponudbo, če pa so videle zraven še eno ničlo?), porušijo tržna pravila, odženejo (resne) interesente in škodljivo podaljšajo postopek. Do te mere, da je – ironično – po razvrednotenju cene na realno stanje na koncu desetina prvotne vrednosti pravzaprav poslovni uspeh.

Tri milijone pivških evrov je očitno največ, kar se je dalo v danem trenutku doseči. Družba se s tem finančno ni izpostavila, temveč za dokaj ugodno ceno pridobila obrat, ki je še vedno v solidnem stanju in omogoča zagon proizvodnje v nekaj mesecih. Dejavnost se bo po skoraj desetletni pavzi nadaljevala, poleg tega ne bo več tako trpel nacionalni ponos.

Nekdanjih 500 delavcev je imelo za pet milijonov evrov terjatev, poplačana pa bo predvidoma polovica tega zneska. Nekateri med njimi se bodo lahko vrnili na delo v iste prostore. Na koncu te sramotne slovenske gospodarske zgodbe se vse skupaj morda niti ne zdi povsem zapravljeno. Če pa bi želeli slišati zgodbe o uspehu, potem v isti sapi ne smemo omenjati stečaja.

Sploh pa ne Mipa, ki tako v resnici končuje na smetišču zgodovine. No, nekateri se bodo še romantično zasanjali, ko bodo šli mimo bronastega bika v centru Ljubljane, kjer je končal bahavi Mipov simbol. A se lahko tudi zdrznemo, da je kip zaradi kriminalnega špekulantstva zadnjega Mipovega vodstva iz družine Volk končal pred slovensko borzo – nacionalno hišo ekonomskega špekulantstva. Morebiti pa je tam prav zato, da bo nenehno opozarjal, kaj se zgodi, če med bike spustiš volkove. Piščanci bikov ne morejo reševati, lahko pa izkoristijo prostor, ki se jim ponuja.