Birokrat obrača. In obrne

Ko so sredi druge svetovne vojne ameriškega slikarja Johna Sloana vprašali, kaj si misli o predlogu o ustanovitvi zveznega urada za lepe umetnosti, je vehementno odgovoril: »Seveda bi bilo pri nas lepo imeti ministrstvo za lepe umetnosti. Tako bi vsaj vedeli, kje je sovražnik.« Bi bil dovtip, ki je ravno nasproten od vzklika nacističnega veljaka Ko slišim za kulturo, primem za pištolo!, všeč ljudem za veliko okroglo mizo na Gregorčičevi? Najverjetneje ne. Tam vlada prepričanje, da bodo spreminjanja, dopolnjevanja, preoblikovanja, servisiranja in vsakršna fina cizeliranja in oblanja temeljnega, krovnega zakona na področju kulture, zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, in repertoarja spremljevalnih birokratskih spisov prinesla izboljšanje položaja samozaposlenih.

Aktualno »šraufanje« uredbe o samozaposlenih kaže, da rezultat ni nujno in zmeraj odličen, mogoče se je celo demagoško vprašati, ali uradniki na Maistrovi sploh vedo, kaj počnejo. Po eni plati je na primer pohvalno, da se potreba podaljševanja tako imenovanega statusa s treh let postavlja na pet, hkrati pa se ob tem očitno ni nihče zamislil, da je treba ob ukrepu premisliti kriterije, s katerimi si sploh pridobiš imenitni status od države blagoslovljenega umetnika.

Že pred časom je eden od komentatorjev lucidno navrgel pomisel, da v razvitem svetu, še posebej pa v EU, vidimo, da umetnost izgublja svoj subverzivni potencial, nastal z romantiko, na vprašanje, zakaj, pa je odgovoril z novim vprašanjem: Kako naj bo umetnik, ki je skoraj postal državni uradnik in večino svojega časa porabi za pisanje vlog za različne projekte za državno subvencijo, subverziven? Biti oboje je nemogoče, je trezno dodal. In kaj gledamo zadnja leta? Zdi se, da se vsi ministri in ministrice za kulturo neznansko trudijo popraviti temeljne predpise zgolj nežno, neznatno, subtilno, komaj opazno, glasov, ki so predlagali, da bi bilo treba krovni kulturni zakon napisati povsem na novo, »z drugačno, sodobnejšo mentaliteto, občutkom in drznostjo«, pa nočejo slišati.

Načrtovani ukrepi, zadevajoči samozaposlene, ki bodo očitno veselo šli iz vladne sobane proti zakonodajalcem na Šubičevi, so po mnenju večine tistih, ki so jih prisiljeni »uporabljati«, nerealni. Razlaga je bila prepričljiva: kriterijev ni mogoče dosegati v okolju, ki ne pozna nagrad za nekatera umetniška področja in nima denarja za izvedbo dražjih umetniških projektov. Vrhunskosti po zdaj veljavnih pravilih igre umetniki ne morejo ustrezno dokazati. Najbolj moti postopek sprejemanja sprememb – tako kot pri marsikaterem drugem ukrepu, ne le v kulturni sferi, je logika precej butalska: državni uradniki, gluhi za dobronamerne nasvete vpletenih, sprejmejo nekaj, o čemer že vnaprej vedo, da bo to treba popravljati. Višjega smotra tega početja ni videti. Tako bo tudi tokrat, predlog uredbe bo najverjetneje gladko sprejet, že zdaj pa odbor za kulturo kliče ministru, naj v čim krajšem času oblikuje delovno skupino, ki bo pripravila ustreznejše rešitve za to področje oziroma odpravila anomalije uredbe.