Bomba za evro

Pred približno dvajsetimi leti so začeli računalniški strokovnjaki opozarjati, da se svetu bliža katastrofa. Pionirski inženirji in programerji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja niso predvideli, da bodo njihove naprave delovale tudi v prihodnjem tisočletju. Zaradi varčevanja pri dragocenem pomnilniku so njihovi računalniki uporabljali samo dvomestno letnico (01.01.76 namesto 01.01.1976) in 1. januarja 2000 bi se utegnili vsi računalniški sistemi vrniti v leto 1900 (01.01.00).

Po najhujših scenarijih bi se tudi fizični svet lahko prebudil na začetku prejšnjega stoletja. Javni prevoz bi se ustavil, telefoni bi utihnili, banke ne bi delovale, elektrike bi zmanjkalo in zmedeni programi bi utegnili izstreliti kako jedrsko konico. Napovedi se na srečo niso uresničile in dogodek je postal sopomenka za prvo veliko kibernetsko paniko. Toda to ne pomeni, da opozorila niso bila utemeljena.

Človeštvo je zdaj še veliko bolj odvisno od nepreverjenih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki jih inženirji niso pripravili na sedanje naloge. Elektronske naprave, organizacije, politični sistemi in človeška psihologija so polna varnostnih lukenj, ki kadarkoli lahko povzročijo globalno katastrofo. Veliko spremembo prinaša tudi dostopnost elektronskih vlomilskih orodij, ki so jih razvile ali naročile vladne obveščevalne agencije in jih je mogoče poceni kupiti na črnem trgu. To pomeni, da napadalci lahko pridobijo močno kibernetsko »bombo« že za nekaj evrov.

Prihodnje kibernetske napade bo mogoče omejiti samo s precej boljšo varnostno kulturo in obvezujočimi mednarodnimi pogodbami o uporabi kibernetskega orožja. Majski globalni pohod virusa wannacry ni prinesel nikakršnih sprememb. Prav tako jih ni realno pričakovati od (domnevno) ukrajinskega petya. Sprožil jih bo šele prvi kibernetski Černobil.