Grenka resnica o »grenkem« medu

V aferi, ki je pretresla slovenski trg z medom, je vse več megle, v kateri se izgubljajo prave sledi problema, v katerega je nazadnje morala zagristi država s svojimi pooblaščenimi institucijami. Vključno s tisto, katere uslužbenci se polnih 13 let niso bili sposobni ali pa se preprosto niso hoteli ali smeli odzvati na pozive z vrha čebelarske stanovske organizacije, naj raziščejo informacije o proizvodnji neregistriranega zdravila za zdravljenje varoze v vrhniškem podjetju Apis M & D. In tej, pred tremi leti organizacijsko sicer preoblikovani instituciji s pomenljivim in že zato zaupanja vrednim poimenovanjem uprava za varno hrano, naj bi pripadle vse zasluge za razkrinkanje grešnika, ki je z nedovoljenim zdravilom tako dolgo deloval na trgu, da je s svojim početjem »zastrupil« kar vseh osem tisoč registriranih in še približno dva tisoč neregistriranih slovenskih čebelarjev.

Veterinarska oblast, ki je ves ta čas usodno krojila dogajanje v našem kmetijstvu, je vtisnila globok pečat tudi tej čebelarski zgodbi, pri kateri vsaj malo »diši« po zaroti. Saj ne da bi dajali potuho čebelarjem, ki so kupovali in uporabljali zvarek, za katerega jih je proizvajalec menda prepričeval, da je bilo zdravilo iz naravnih izvlečkov, čeprav so analize potrdile, da gre za pesticidni koktajl iz aktivnih snovi sicer dovoljenega armitraza in v Evropi že dolgo prepovedanega klorfenvinfosa ter izvlečka tropske rastline rotenona, ki pa po delovanju na čebeljega škodljivca ni pustil zdravju škodljivih ostankov v medu. Vsaj tako kažejo analize, ki so jih opravili na vzorcih medu iz čebelnjakov, v katerih so ga uporabljali. In tako tudi črno na belem piše v poročilu inšpektorjev, zato je bila v soju TV-žarometov toliko bolj čudna in seveda odmevna izjava predstojnice inšpekcijske službe, s katero je kar tretjino slovenskega medu razglasila za oporečnega, nevarnega, zastrupljenega ...

Vsa nadaljnja pojasnjevanja, da je šlo za izjavo, vzeto iz konteksta, pa da je omenjena odlična strokovnjakinja in slaba pri nastopanju v javnosti, četudi iz ust prvega moža uprave za varno hrano ali ministra, niso mogla popraviti škode, ki je že bila narejena. Pa ne samo čebelarjem in njihovi organizaciji, ki je s svojimi odmevnimi akcijami dodatno pripomogla k ozaveščanju o pomenu samopreskrbe in ne nazadnje k zavedanju, da je tudi majhen narod lahko pomemben v svetovnem merilu (s sprejeto pobudo za svetovni dan čebel).

V plazu, ki je bil s tem sprožen, je marsikaj prineslo na površje. Tudi kaj takega, česar oblastniki in plačani skrbniki zagotavljanja varne hrane nočejo videti ali pa tega vsaj javno niso pripravljeni priznati. Denimo, da jim je opešal nadzor ali da so ob zdaj razkriti nepravilnosti vrhniškega podjetnika za to njegovo dejavnost že dolgo vedeli. Za lase privlečeno je zato opravičevanje, da niso imeli zakonske podlage, da bi mu že prej stopili na prste, natančneje, da bi že prej ugotovili, analizirali, kakšno je sploh to zdravilo. Resorni minister z veterinarsko izobrazbo se prej kot ne smeši, ko zdaj izpostavlja odgovorno delo inšpekcijske službe, ki da je odkrila grešno početje.

A za razumevanje celotne zgodbe, s katero se je zamajalo zaupanje ne le v domačo pridelavo medu, ampak tudi vsega drugega, je koristno spomniti na nekatere s čebelarstvom povezane dogodke v preteklih letih.

Nenavadno početje veterinarjev

Veterinarske službe, ki naj bi delale v korist čebel in posledično tudi čebelarjev, so pogosto delovale proti njim. Tako so, denimo v letih, ko so se dogajali pogosti množični pomori čebel zaradi kmetijske rabe insekticidov iz skupine neonikotinoidov z laboratorijskimi analizami Nacionalnega veterinarskega inštituta sicer potrjevali sledove omenjenega strupa, a hkrati zanikali njihovo krivdo za pomore, zato da je bila še naprej dovoljena njihova uporaba. Kar desetletje je moralo miniti, da je ministrstvo leta 2008 s takratnim ministrom Iztokom Jarcem na podlagi zbranih dokazov o ključnem krivcu pomorov čebel le prepovedalo uporabo teh insekticidov. Slovenija se je s tem postavila ob bok Nemčiji, Franciji, Italiji. A že leto pozneje, ko je vodenje ministrstva prevzel Milan Pogačnik, veterinar po izobrazbi, je bilo izdano dovoljenje, po katerem so kmetje v spomladanski setvi smeli uporabljati s spornim insekticidom tretirano seme.

Na srečo se je z zamenjavo oblasti zamenjalo tudi razumevanje za tegobe čebelarjev. O njih so tako junija leta 2010 razpravljali tudi na nujni seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, sklicani v prostorih doma slovenskih čebelarjev na Brdu pri Lukovici. Na njej je bilo poleg lepih besed o pomenu čebelarstva in skrbi države, izkazani z ustreznimi podpornimi ukrepi, slišati tudi marsikaj ne najbolj spodbudnega iz vsakdanjega življenja čebelarske srenje. Denimo to, da so problematična sredstva, s katerimi čebelarji zatirajo varozo; da je čebelarska zveza sama poskrbela za izobraževanje več kot 4500 čebelarjev za uporabo alternativnih, naravnih sredstev za zatiranje varoze, da so za preusmeritev na legalna alternativna sredstva tudi zaradi varne hrane porabili zelo veliko denarja, pravega uspeha pa ni bilo, ker ni bilo ustreznega sodelovanja in podpore veterinarjev. Ti so se v problematiko varoze vključili šele leta 2008. A tako, da so v nasprotju z usmeritvijo k sonaravnemu zatiranju varoze z uporabo ekoloških sredstev prakticirali in promovirali za čebelarje brezplačno (strošek je poravnala država) razdeljevanje kemičnih pripravkov nemškega proizvajalca, ki jih doma ni mogel več prodajati. Državno usmerjanje boja z varozo z dvomljivimi kemičnimi pripravki je tako sledilo interesom veterinarske organizacije, ki ji je bila dodeljena še vloga trgovca s preparati, za katere se je izkazalo, da so bili premalo ali pa sploh neučinkoviti.

Nenavadno je bilo tudi, da je prav stroka, ki naj bi pomenila strokovno oporo čebelarjem in jim ne nazadnje pomagala tudi pri iskanju alternativnih, naravnih načinov zdravljenja čebel, delovala proti, ko je po zatrjevanju vplivnih članov čebelarske zveze prepovedovala njihova predavanja o sonaravnih ukrepih za zatiranje varoze. Tako početje je bilo le voda na mlin iskanju drugačnih rešitev za ohranjanje čebeljih družin in očitno tudi priložnost za proizvodnjo in prodajo nelegalnih zdravil, kakršne se je lotil »podjetni« vrhniški čebelar. Za njegovo zdaj tudi uradno razkrinkano ilegalno prodajo so bolj kot veterinarski inšpektorji zaslužni čebelarji s svojo stanovsko organizacijo, ki je vztrajno pritiskala na resorno ministrstvo, da naj končno raziščejo in povedo, kako (ne)varno je zdravilo. Na upravi, ki jo je še do začetka lanskega leta vodila dolgoletna usmerjevalka veterinarsko-inšpekcijskega dela v državi Vida Čadonič Špelič, so na ministrov ukaz naposled začeli ukrepati.

Pri sedanjem pripenjanju zaslug za njeno dobro delo tudi ni mogoče spregledati dejstva, da se uprava za varno hrano s svojimi inšpektorji konec julija lani ni niti približno tako izpostavila v primeru iz prodaje umaknjenega italijanskega medu z vsebnostjo antibiotika. Ker je bila o tem zgolj obveščena »s strani nosilca živilske dejavnosti Eurospin EKO, d. o. o.«, potem ko je ta očitno pri svojem nadzoru (ali pa so to pri nadzoru v Italiji ugotovili tamkajšnji nadzorni organi) ugotovil oporečnost cvetličnega medu italijanskega proizvajalca Apicoltura Piana S. p. a.? Svojo aktivno vlogo je odigrala le s pripisanim nasvetom potrošnikom, da živila ne zaužijejo in da naj se za vračilo izdelka, ki ga morda še imajo doma, obrnejo na prodajalca. Koliko potrošnikov je sploh bilo seznanjeno z zgolj na spletni strani uprave objavljeno novico, da je bil dotlej v prodajalnah omenjenega trgovca naprodaj zdravju nevarni med z rokom trajanja 30. maj 2017, ki so ga morda kupili, je bolj kot ne v vesolje poslano vprašanje brez odgovora.

Zaradi vsega omenjenega je tokratna afera z medom lahko izziv, da se začno stvari postavljati na svoje mesto.