Izgubljeni proletarci

Po nekaj tednih javnih govoric in napovedi, da se bo avstrijski kancler in socialdemokratski voditelj moral posloviti, so bili danes v severni sosedi vsi »zelo presenečeni«, ko je Werner Faymann tudi res odstopil. Začudenje nemara res ni bilo hlinjeno, saj je Faymann še prejšnji teden samozavestno vztrajal na položaju, čeprav mu je to, kaj si misli o svojem voditelju, nazorno povedala »baza«, ko ga je z vzkliki negodovanja in žvižganjem »pozdravila« na letošnji tradicionalni dunajski prvomajski paradi. Šele ko so mu podobne občutke na zaupnih strankarskih pogovorih razkrili še nekateri regionalni strankarski veljaki, je Faymann ugotovil, da je njegov čas minil.

V kaki drugi panogi bi direktorja že prej vrgli, če bi pokazal tako katastrofalne rezultate kot Faymann, čigar stranka je izgubila na vseh zadnjih, 18 volitvah. Tudi na morebitnih predčasnih zveznih parlamentarnih volitvah, ki jih utegne povzročiti njegov odstop, ji javnomnenjske raziskave ne kažejo rožnate slike. A tega ni kriv le Faymann, ki je zgolj poosebljal vse bolj razcepljeno stranko. Ta se je v obupanem poskusu, da bi ohranila svojo tradicionalno koalicijo delavskih in intelektualnih volivcev, zapletla v samouničujočo »strategijo«. Tudi če je mislila, da bo z zaostritvijo politike do pribežnikov pritegnila »proletariat«, ki je večinoma prebegnil k svobodnjakom, se je uštela. Hkrati pa je s tem izgubila še privržence med liberalnimi izobraženci. Ti se ji utegnejo vrniti, če se bo stranka spet zavzela za politiko bolj odprtih vrat za pribežnike. A pred potopom bo socialdemokracijo rešilo le, če ji bo uspelo najti odgovor, kako spet pritegniti izgubljene duše proletarskih volivcev.