Junckerjev šesti scenarij

V evropski komisiji so strasbourški govor Jean-Clauda Junckerja inscenirali skoraj kot prelomnico v zgodovini EU. Juncker je nato v govoru o stanju Unije vsaj okvirno določil smer, v katero bi na podlagi njegovih izkušenj in razumevanja morala pluti evropska barka. Lažji napredek v njenem razvoju naj bi omogočila boljša gospodarska gibanja.

Okoliščine določajo hitrejše korake. Sosedstvo Evrope je vse drugo prej kot mirno in stabilno. Donald Trump na drugi strani Atlantika je nepredvidljiv, Kitajska na veliko vstopa v Evropo, tako z veliko investicijsko močjo kot tudi trgovinsko. Številni Evropejci se bojijo posledic globalizacije. Evropa mora čim prej iz krča. Čas po volitvah v Nemčiji velja za idealnega za preboj.

V zadnjem času se je že veliko govorilo in pisalo o reformah EU in območja z evrom. Pri načrtih za reformo denarne unije od Junckerja ni bilo slišati veliko novih stvari. Opazna je bila bližina z idejami francoskega predsednika Emmanuela Macrona – denimo o skupnem finančnem in gospodarskem ministru, ki bi usklajeval instrumente za pomoč članicam v krizi.

O zahtevah po ločenem proračunu območja z evrom je bil pazljivejši. Tudi Evropi več hitrosti ni naklonjen. Na vseh področjih je Juncker zagovarjal odprtost EU – v trgovini, glede pridružitve balkanskih držav in v migracijski politiki. Predvsem pa pričakuje, da bi spremembe lahko nastale v praksi, ne samo za govorniškim pultom. Tako bi najbolje izkoristili čas do prihodnje krize.

Pri odločanju o prihodnosti EU po krizah v zadnjih letih in brexitu ne bodo imele odločilne vloge bruseljske institucije, ampak države članice, ki bi se morale odreči izpolnjevanju le lastnih interesov in upoštevati širšo, evropsko sliko. Da se bo napredek res lahko zgodil in da bodo na svoji strani imeli še državljane, bi bilo koristno, če bi se v Bruslju in članicah nehali izogibati kritični oceni lastnega ravnanja.