Kaj pa, če je vse res?

Slovenija je že več let raj za razvijanje teorij zarot. V tej državi se vse zgodi s točno določenim namenom, naključij ni, različne kriminalistične preiskave se izvajajo zato, da se pozornost preusmeri od bolj vroče zadeve, in sodni postopki se proti politikom sprožajo, da bi jim bile onemogočene zmage na volitvah. Tudi ob nadgradnji Supervizorja v režiji Komisije za preprečevanje korupcije je začela v slovenskem političnem prostoru delovati domišljija z neverjetnimi pospeški.

KPK je s Supervizorjem opozorila, da obstajajo očitne sistemske anomalije v javnem sektorju ob izplačevanju avtorskih honorarjev. Kot posledica večje transparentnosti se je izkazalo, da izstopa ena od ministric sedanje vlade. Je to naključje? Je tudi naključje, da je imel predsednik vlade Miro Cerar pred nastopom politične funkcije plodno akademsko kariero in popoldanski s. p., na račun katerega je dobro služil? Je naključje tudi, da je postal tarča manipulacij – kot kaže neupravičeno – minister za finance Dušan Mramor?

V zbegano, nesamozavestno in od krize utrujeno slovensko nacijo ni težko zasejati semena dvoma. Posledice mešanja dejstev in nekritičnega širjenja laži so očitne – vlada Mira Cerarja se je resno zamajala, ker so jo neki centri, ki jih predsednik neke suverene države ne zna locirati, zadeli tja, kjer to vlado najbolj boli, v njeno etičnost in poštenost. Se je to zgodilo po naključju ali namenoma? Cerar napade postavlja v kontekst sprememb, ki jih snuje vlada. K temu lahko dodamo tudi zadnji krog privatizacije (Telekom) in različne interese v SDH. Komu bolj koristi politični kaos, ki bi lahko sledil: državljanom, gospodarstvu ali skritim centrom moči? Odgovor na to je lahek. A tu naletimo na večji problem. Če premier govori o skritih silah, ki rušijo vlado, se lahko vprašamo, kdo vlada tej državi – še vedno demokratično izvoljena izvršna oblast?