Kot slabe in dobre gospodinje

Samo sto milijonov še loči slovenske občine od milijardnega dolga, Banka Slovenija pa pravi, da razloga za skrb ni, saj imajo lokalne skupnosti dolga le za tri odstotke državnega.

Dolgoročna in kratkoročna posojila, finančni najemi in izdana poroštva težijo že sto petindevetdeset županov ali devetdeset odstotkov vseh, na nezadolženost jih prisega le še sedemnajst.

Zemljevid (ne)zadolženih slovenskih občin je preslikava gospodinjske posojilne logike iz časov debelih krav, ko je za slabo gospodinjo veljala vsaka, ki ni imela kredita, na slab glas pa so prišle tudi vse zakreditirane. O tistih, ki so vedele, da je pametno porabiti le približno toliko, kolikor imajo, ni bilo nikoli veliko slišati. Za vse pa še zdaj velja: bog varuj tisto, ki se bo primerjala s sosedo.

A primerjava je neizogibna: v nezadolženih občinah živijo le dobri trije odstotki Slovencev, drugi trije bivajo v šestih prezadolženih, okrog 1,9 milijona državljanov pa živi v občinah, ki z dolgovi bolj ali manj uspešno žonglirajo. Nominalno je največji dolg glavnega mesta – 202-milijonski. A na vsakega od 272.000 Ljubljančanov pride skoraj dvakrat manj dolga kot na enega od 666 Kostelčanov: dobrih 740 evrov. Tudi vsa šesterica najbolj zadolženih slovenskih občin skupaj, od Gornjih Petrovcev, Kostela, Litije, Komende, Kopra in Solčave, ima v primerjavi s prestolnico 2,5-krat manj dolga, a na občana še vedno več od zakonsko dovoljenega.

Apetiti po zidakih in asfaltu so enaki v osrednjem delu države in na vseh štirih straneh neba. Kajti zadolževalna aktivnost slovenskih županov ni ravno posledica evropskih projektov. Za primer: leta 2013 se je za sofinanciranje investicij iz proračuna EU v višini 6,5 milijona zadolžilo le osem občin.

Velika večina, tako rekoč ves slovenski lokalni dolg, temelji na dolgoročnih kreditih. Kratkoročne, ki jih je treba odplačati do konca proračunskega leta, občine najemajo predvsem za spopad z občasno likvidnostjo. Čeprav: najbolj zadolženo slovensko občino, Gornji Petrovci, hromijo prav stara neodplačana zapadla kratkoročna posojila. Finančnega najema občine v glavnem ne prakticirajo. V Dolu pri Ljubljani so ga, in to v višini 5,1 milijona, a ga najbrž kmalu ne bodo več, saj so ga na koncu pozabili »prijaviti« ministrstvu za finance ... Nasprotno dajejo poroštva slovenski župani kar radi. Za primer Celjani in sosedje Štorčani. »Bisere« pa je mogoče najti tudi drugod. Litija se bo morala zaradi skrivanja »dragih kamnov« v obliki poroštev zagovarjati pred državnimi tožilci. Kako daleč bo rastoči dolg pripeljal Gornje Petrovce? Prva postaja bo že aprilska javna dražba zarubljenih občinskih premičnin. Petrovcem je uspelo zrušiti lastni rekord: predlanskih 1740 evrov na prebivalca so lani povečali še za 13 evrov. Tudi na zahodu so precej zapravljivi. Trije primorski župani – v Izoli, Kopru in Piranu – so lani dolg skupaj povečali za več kot 4,5 milijona, od tega za dobre tri milijone samo Koper. V šestih letih se je skupni dolg občin povečal za 283 milijonov evrov, finančni ministri pa nimajo vzvodov za neposlušne in zapravljive. Očitno pa tudi za samo državo ne.