Laboratorij razvoja

Tuji veleposlaniki v Sloveniji se strinjajo, ta država je tako lepa in bogata, da lahko postane laboratorij novih zelenih tehnologij, izdelkov in storitev, zaposli mlade strokovnjake, pa ne le iz Slovenije, temveč tudi iz drugih držav. Če nič drugega, je pri nas lepo živeti. Vendar je za to nujna politična volja, odločnost in gibljivost. V državi, kjer je besedna zveza nacionalni interes zaradi zlorab postala psovka, kjer je glavna naloga sledenje navodilom iz Bruslja in ne boljšim praksam iz zgodovine, kjer veliko govorimo in malo naredimo, je to slišati malce utopično.

Trendi v svetu so jasni. Decembra letos bo v Parizu še en podnebni vrh, kot vse kaže, bo dosežen tudi svetovni dogovor o zniževanju emisij. V ZDA so ugotovili, da se to izplača, da daje zagon gospodarstvu, na Kitajskem v veliko mestih ne morejo več dihati. Kar je Evropska unija zagovarjala več let, zdaj zagovarja večina držav. Veliko termoelektrarn na premog je že prenehalo delovati, cena elektrike iz njih je previsoka. Obnovljivi viri in učinkovita raba energije dobivajo čedalje večjo podporo, pobude mest so izjemne, upanje za Pariz je torej veliko.

Veliko pa je tudi razlogov za skrb. Zaveze držav so prešibke, ugotavljajo okoljevarstvene organizacije. Biotska raznovrstnost še vedno upada, kar ima negativen vpliv tako na zdravje ljudi kot možnosti pridelave hrane. Podnebne spremembe vse še dodatno poslabšujejo. Mogoče je, da so znanstvena poročila olepšana za politično rabo, saj najvplivnejša prihajajo iz Medvladnega panela za podnebne spremembe. Politiki pač radi slišijo dobre novice, ne tega, da bo njihov mandat zaznamovala serija neurij s točo, poplav in plazov blata. In to le nekaj dni po zaradi vročinskih udarov in suše izjemno slabi jesenski žetvi.

Veliko držav je svojo naravo dodobra spremenilo v puščavo betonskih in asfaltnih površin in skrbno pristrižene travice poleg ogromnih polj enakih rastlin in nasadov enakih dreves. Zaradi tega se je slovenska kmetijska razdrobljenost vedno zdela kot pot v pogubo. Res, uvoziti moramo kar precejšen delež hrane. Vendar se tudi to počasi spreminja, potrošniki se čedalje bolj zavedajo, da je lokalno in organsko pridelana hrana najboljša. Po drugi strani to poveča odpornost kmetijstva na spremembe, omogoča hitrejše prilagajanje in daje več zaposlitev. Tudi v turizmu. Manjka le podjetnost in malce boljša prepoznavnost v svetu. Ne veliko boljša, kajti množičnega turizma Slovenija ne bi prenesla.

Slovenija v Parizu ne bo veliko štela, to je jasno. Lahko pa se odločimo za lastno zeleno pot in vedno znova opozarjamo nanjo v Evropski uniji in svetu. Kitajcem lahko pokažemo, kako se obdrži kakovosten zrak za dihanje, Američanom pa, kako ohraniti čiste vode in kako izkoristiti geotermalno energijo namesto fosilnih goriv. Za vse proizvajalce vozil lahko ustanovimo center razvoja električne mobilnosti, razvijemo vetrnice za ekstremne vetrovne razmere, modele mobilnosti za mesta in podeželje. Za vse to obstaja tudi evropski denar. Le politična volja mora biti.