Tiskane izdaje
Ljudje so vplačevali po več kot 50 evrov, mesec za mesecem, pogosto tudi s pomočjo sorodnikov, da so bili – potem ko so izgubili zaposlitev – prostovoljno vključeni v pokojninsko zavarovanje. Ko seštejejo denar na odrezkih položnic, ta pri nekaterih znaša skupaj po pet, šest ali celo več kot deset tisoč evrov, ki so jih nakazali v pokojninsko blagajno. V prepričanju, da se bodo lahko, čeprav nimajo dela ali so zaposleni za krajši delovni čas, lahko »normalno« upokojili.
Ko je pokojninska reforma leta 2013 spremenila to, kako se upoštevajo ti vplačani zneski, so se počutili ogoljufane, a so upali, da jim bodo ustavni sodniki vrnili tisto, kar se jim zdi pravično. Vendar je ustavno sodišče dalo prav zakonodajalcu, ki zagovarja stališče, da se ne moreta enako obravnavati nekdo, ki je aktivno delal in od čigar plače, že minimalne, je šlo vsak mesec najmanj 230 evrov v pokojninsko blagajno, z drugim, ki ni bil aktiven in je v blagajno prispeval manj kot 60 evrov. Da niso posegli v pridobljene pravice, temveč v pravna pričakovanja, ki pa se morajo prilagajati družbeni realnosti. Niso jim vzeli vplačanih let, le drugače se upoštevajo, pravijo zakonodajalci, ustavni sodniki pa so jim pritrdili.
Sindikalisti pa pravijo, da se vsaj 25.000 ljudi, med njimi tudi taki na pragu tveganja revščine, čuti opeharjene, saj so v dobri veri, in pogosto tudi po nasvetu zavoda za zaposlovanje, plačevali položnice. Kar jim zdaj niti ne bo veliko pomagalo, kvečjemu pri predčasni upokojitvi s trajno nižjo pokojnino.
Pokojninski sistem je živ in se bo še spreminjal. Za družbo pa je pomembno, da obstaja splošni konsenz, da je kolikor toliko pravičen ter da je zasnovan tako, da lahko vsaj približno vemo, kaj lahko tisti, ki prispevajo v blagajno, pričakujejo. Utegne se zgoditi, da bo odgovor, ali to za naš sistem velja, dalo tudi evropsko sodišče za človekove pravice.
