Zgodbe z vzhoda: Neprebavljiva resnica

Osmega novembra 2016 sem sedela v konferenčni dvorani tajvanske nevladne organizacije Thinktank v Tajpeju in njen ustanovitelj dr. Lai I Čung mi je pojasnjeval, da demokracija ni izbira najboljšega, ampak tistega, ki je manj osovražen. Bil je prepričan, da bodo Američani izbrali Hillary Clinton. Takrat je na volitvah v ZDA zmagal Donald Trump. Najprej šok. Potem mentalne akrobacije, s katerimi bi pojasnili takšen rezultat. Nato sprijaznjenje z resničnostjo. Kmalu zatem me je novi ameriški predsednik spomnil na neko prastaro tv-serijo, ki so jo predvajali na televiziji že zdavnaj neobstoječe Jugoslavije. V njej se je pokojni srbski komik Čkalja odločil, da bo vsakomur povedal v obraz, kaj si misli v tistem trenutku. Ko pove sosedi, da mu je skuhala kavo odvratnega okusa, nadrejenemu v službi pa, da laže in se pretvarja, si pošteno zagreni življenje.

Resnica, izgovorjena brez strategije, ki bi jo osmišljala, doseže samo neželene učinke. Nestrpnost, spore in splošen kaos v odnosih. Tako je bilo z azijskega zornega kota videti prejšnje leto s Trumpom v sedlu globalnega rodea, iz katerega Trump v imenu povprečnega poraženca v procesu globalizacije vsakomur pove, kaj si misli neki neizobraženi politik, ki čuti odpor do diplomacije.

Japoncem, da so »velik narod«, vendar njihovo gospodarstvo nikoli ne bo tako dobro kakor ameriško, Kitajcem, da so pokradli ameriške tehnologije in morajo zdaj plačati račune, Severnim Korejcem, da so »topli ljudje«, vendar imajo diktatorja, ki ni nič drugega kakor »raketni človek«, zaradi katerega jih bo morda moral uničiti … In tako dalje in tako dalje, dokler se vzhodna Azija ni spremenila v geopolitični kotel, v katerem vre nova regionalna ureditev, začinjena s Trumpovo iskrenostjo, ki ni nič kaj smiselna.

Tako se je začela tudi Trumpova azijska turneja. Kakor v humoristični tv-seriji, a z nepredvidljivimi posledicami, če bi jo kdo vzel resno, je ameriški predsednik že prvi dan izblebetal pred sogovorniki to, kar je žal gola resnica. Težava je samo v tem, da ni ponudil recepta, kako jo pripraviti, da bi jo lahko prebavil vsak želodec. Da, Severna Koreja je težava, ki traja predolgo. Da, trgovinski primanjkljaj razvitega Zahoda z azijskimi partnerji je past, v katero se je ujela globalizacija. Da, Kitajska se razvija v velesilo, ki vsiljuje svoja pravila igre. Da, strateško potrpljenje do jedrskih izzivov ne vodi nikamor. In kaj zdaj storiti z vsemi temi pravilnimi ugotovitvami? Začeti vojno s Kim Džong Unom in ustaviti neustavljiv razvoj Kitajske? Odpraviti prostotrgovinske sporazume z vsakomer, ki k nam izvozi več, kakor od nas uvozi? Japonskemu cesarju pojasniti, da so bili tudi naši predniki rasisti, ko so se odločili, da atomske bombe ne bodo odvrgli na Berlin, ampak na Hirošimo in Nagasaki?

Kolikor bolj Trump govori resnico, toliko nevarnejša postaja, ker v njegovem okolju ostaja surova, nedodelana … in pravzaprav neiskrena, saj se je prav v Aziji pokazalo, da se ameriškemu predsedniku ne zdi tako pomembno zaščititi tradicionalne zaveznike, ampak mu je več do ameriškega dobička, pridobljenega s prodajo orožja, s katerim naj se kar sami branijo pred katerimkoli sovražnikom.

Azija zahteva nekaj več, nekaj boljšega in bolj prefinjenega od trumpovske resnice. Japonci, Korejci in Kitajci imajo strategijo: svojemu partnerju bodo pustili zmagati v partiji golfa, nato pa ga bodo nadigrali v ringu, o katerem se niti ne zaveda, da je povsod okoli njega.