Olajšanje

Mnogi v Cimosu so tokratni razplet sprejeli celo z olajšanjem, saj se je vendarle vsaj za trenutek končala za podjetje poslovno nadvse škodljiva agonija. Plan B se ta trenutek lahko zdi celo priložnost. Edina temna senca je bojazen, da hočejo o Cimosu spet odločati isti »strici«, ki so ga pripeljali do točke, na kateri je zdaj.

DUTB in SDH se nikakor ne moreta pohvaliti s primerom Cimos. Cagavi prodajalci so se odločili za »mlahavega« kupca, ki je bil pripravljen odšteti vsega 100.000 evrov simbolične kupnine in dokapitalizirati podjetje z 20 milijoni evrov. Morda bi kasneje poplačal še diskontirane terjatve manjših upnic. Tak nakup bi znal izpeljati še marsikdo. Včeraj se je že ponujalo več slovenskih podjetnikov, ki vidijo v Cimosovem inženirskem znanju in poslovnih dosežkih velik izziv.

Ob tem bo nujno treba po nasvet v preteklost: kaj so lastniki počeli s podjetjem doslej? Od odhoda uprave, ki jo je vodil Franc Krašovec, so minila že štiri leta. Položaj se je odtlej izrazito poslabšal. Kaj so naredili trije večji lastniki Cimosa (Modra zavarovalnica z Borutom Jamnikom na čelu, Banka Koper in zavarovalnica Triglav) s svojim vplivom, da uprava ne bi že od leta 2004 delala očitanih napak? Zakaj ga leta 2012 niso bili pripravljeni dokapitalizirati za borih 15 milijonov evrov, če so tedaj banke bile pripravljene reprogramirati 352 milijonov evrov dolgov? Kaj je leta 2014 pičilo DUTB, da je objavila tvegano prisilko, zaradi česar so se ustavila naročila, nekateri kupci pa so začeli iskati Cimosu alternativne dobavitelje? In neverjetne slepe miši s Hrvati. Nihče ne pove, da so dolg do Riječke banke že rešili v prisilni poravnavi leta 1998 tako, da je Hrvaška dobila Cimosove delnice. Da so nepremičnine v Roču in Buzetu še iz Jugoslavije last Cimosa in da je zanje Hrvaška Cimosu sredi devetdesetih let samo omejila razpolagalno pravico. Zakaj mu zdaj izpodbija še lastništvo?

DUTB zdaj ne bo treba poravnati Hrvaški obljubljenih sedem milijonov evrov. Bolje bi bilo, če bi te milijone namenili kateremu od slovenskih livarskih podjetij (v igri je že nekaj proizvodnih obratov), da si Cimos v Sloveniji uredi alternativno livarsko proizvodnjo. Noben poslovnež ne bi dopustil takšnega izsiljevanja, kot smo mu bili priče v zadnjih dveh mesecih s Hrvaške.

Predvsem pa bi resni lastniki poskrbeli, da Cimosova usoda ne bi bila več odvisna od »stricev iz špekulantskega ozadja«. Če bodo Počivalškovi poskrbeli za odpravo vseh starih tveganj in bodo dali vsaj približen vtis odgovornega lastnika, ne bo težko pridobiti zaupanja kupcev in novih naročil. Brez novih naročil ni prestrukturiranja in sanacije. Če so za svetovalce (za nasvete s skoraj usodnimi posledicami) v petih letih res zapravili več kot 20 milijonov evrov, potem je država že iz tega razloga dolžna Cimosu ponuditi novo pošteno izhodišče. Dokazane škodljivce »iz večnega ozadja« pa končno postaviti na stranski tir.