Operacija Oljčna vejica: Turška ruleta

Turška vojaška invazija v provinco Afrin na severozahodu Sirije, ki jo je uradna Ankara cinično oklicala za Operacijo Oljčna vejica, je bila predvidljiva. Ne le zaradi tega, ker je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan že več mesecev napovedoval (do)končni obračun s sirskimi Kurdi, oziroma z milico YPG, pač pa zaradi pasivno-aktivnega vedenja ključnih zunanjih akterjev sirske »svetovne vojne«, ki bi lahko brez večjih težav zaustavili turški geostrateško izjemno tvegan vojaški poseg. Toda to se ni zgodilo.

Združene države, ki jih turške oblasti zaradi oblikovanja skupnih obmejnih enot s sirskimi Kurdi posredno krivijo za svoj naskok na Afrin, Ankari niso niti resno zagrozile. Rusija, ki nadzira zračni prostor nad severozahodom Sirije in ima na »terenu« tudi več sto svojih vojakov, je po srečanju s turškimi obveščevalci celo »nejevoljno« pristala na udrihanje turške »oljčne vejice« po sirskih Kurdih – ti so bili v času svojega zagrizenega boja proti samooklicani Islamski državi daleč najbolj izpostavljeni in uspešnih, hkrati pa sta jih za svoje orodje (in orožje) uporabljala tako Washington kot Moskva.

Ko je skrajna sunitska milica doživela vojaških poraz, so sirski Kurdi – podobno se je po »osvoboditvi« Mosula in neposrečenemu referendumu o neodvisnosti zgodilo tudi Kurdom na severu Iraka – postali »strateško« breme: kot že tolikokrat v zgodovini so bili prepuščeni samim sebi. Ker je Turčija z razbitjem IS izgubila strateško globino in je njeno shizofreno vedenje do sirskega vprašanja (ponovno) trčilo ob zid real-politike, je bil predsednik Erdogan v vseprisotni kurdski paranoji in utrjevanju totalitarnosti »prisiljen« v odziv.

Nad Afrin je Turčija po nekajdnevnem obstreljevanju s topništvom poslala bombnike, tanke in kopenske sile – te večinoma tvorijo pripadniki v Siriji vojaško bolj ali manj poražene Svobodne sirske vojske (FSA), ki so že od prvih mesecev sirske vojne neposredni podizvajalci turške zunanje – in tudi varnostne – politike, nikoli pa se jim ni zares uspelo vzpostaviti za vojaško krilo zmernega dela sirskih sunitov, velikih poražencev vojne. Kakega posebnega zgražanja ob začetku turške invazije ni bilo. Kaj šele upoštevanja vredne reakcije »mednarodne skupnosti«, ki jo, neokusna šala, poosebljajo impotentni Združeni narodi, botri vseh »modernih« genocidov.

Kurdov pač ni težko žrtvovati za »višje cilje«. Nikoli jih ni bilo.

A tokratna turška vojaška ekskurzija na severozahod Sirije je veliko bolj tvegana in geostrateško kompleksna, kot se morda zdi iz mlačnih (ne)reakcij svetovne in tudi regionalne diplomacije. V tem trenutku si nekaj kilometrov znotraj sirskega ozemlja namreč – in to prvič v zgodovini – nasproti stojita dve največji vojski v Natu in le (še) en napačen korak lahko ob notorično iracionalnem vedenju voditeljev obeh držav v popolnoma opustošeni Siriji ustvari novo frontno črto in – novo veliko človeško tragedijo.