Reforma brez sadov

Odkar je Matej Erjavec pred poltretjim letom prevzel predsedniški mandat v Košarkarski zvezi Slovenije, si je visoko zavihal rokave, da bi okrepil pomen državnega prvenstva. Malo zaradi pristnih športnih razlogov in da bi lahko tudi moštva iz manjših okolij gostila najboljše, malo zaradi preračunljivosti ter povečanja možnosti za trženje zveze in DP v težkih časih. Letos morajo tako prvič po sezoni 2000/01 vsi člani elitne dvanajsterice igrati v domačih logih že od prvega jesenskega kola, kar je sprožilo revolt Uniona Olimpije, saj jo je obsodilo na napore nastopanja na treh frontah hkrati. Pri drugih pa je dekret še okrepil željo po osamitvi od mednarodne scene, kar ima lahko prav tako negativne posledice. In kakšne so bile koristi reforme?

Če je KZS v prejšnji sezoni zaračunala Novi KBM za pokroviteljstvo prve državne lige 5000 evrov, bo v tekočem prvenstvu prejela 40.000 evrov. To je resda osemkrat več, a še vedno dokaj malo v razmerah, ki ji ob koncu leta obetajo bilančni primanjkljaj v višini skoraj desetine predvidenega proračuna. Največ pa vendarle razkriva podatek, da se število gledalcev na tekmah enotnega DP ni povečalo. Po desetih kolih nepregledno razmetanega sporeda se z največjim obiskom ponašajo košarkarji Heliosa, toda njihove nastope v Domžalah je v povprečju videlo 508 gledalcev, 32 manj kot lani na isti stopnji tekmovanja. Manj obiskovalcev je celo na tekmah vodilnega Zlatoroga (letos 366, lani v prvem delu 412), v Rogaški Slatini, Šenčurju in Škofji Loki, nekoliko več le na Polzeli in v Portorožu.

Pri drugih prvoligaših primerjava ni možna, saj lani niso sodelovali v uvodnem delu DP. Da je domače tekme Uniona Olimpije doslej v povprečju videlo 284 gledalcev, Krkine pa pičlih 200, pa vendarle pove marsikaj. Predvsem o klubih, ki so izgubili stik z Evropo, regijo in svojim lokalnim okoljem, a tudi o utopičnih načrtih nacionalne zveze. Lepše prihodnosti pač ni mogoče iskati z vztrajnim oponašanjem preteklosti.

Slovenija je imela pred poldrugim desetletjem tri evroligaše, ki so bili magnet za občinstvo v domačih logih, danes bi morali na njihova gostovanja gnati ljudi domala s puško. Včasih je bil pač sleherni Olimpijin poraz v DP prava senzacija, v zadnjih letih nekaj vsakdanjega. Prepričali smo se lahko, da je lahko Zlatorog z enim samim tujcem med nosilci igre uspešnejši od tekmecev s celo peterko cenenih legionarjev. Nismo pa ob očitni uravnilovki obubožanih klubov in vse zajetnejšem kadrovskem ustroju KZS našli odgovora, kako bi lahko postali mednarodno konkurenčni ali v slovenskih moštvih našli kakšno uporabno osvežitev za državno reprezentanco.

Svojo pot so zato našli naši najboljši košarkarski sodniki, ki so izkoristili nedoslednost KZS in jih skoraj ne vidimo na tekmah DP. Preveč imajo namreč drugih obveznosti v evroligi, pa tudi v »ilegalnem« evropskem pokalu in ligi ABA, in nihče jim ne more očitati, da nimajo pravice poskrbeti zase. Znašel se je tudi nekdanji generalni sekretar KZS Iztok Rems, ki je bil skoraj dve leti po odstavitvi na plačilnem seznamu zveze, septembra pa je postal sodniški komisar v ligi ABA. Torej v tekmovanju, ki ga naša krovna organizacija po diktatu FIBA ne priznava.