Tiskane izdaje
Postalo je že pravi trend, da zahodni voditelji v trenutku, ko jih doma začnejo pestiti resne težave, zanje obtožijo Rusijo in njenega voditelja Vladimirja Putina, češ da se s pomočjo svojih propagandističnih medijev vmešavata v notranje zadeve njihovih držav. To ni le svojevrstno priznanje »vsemogočnemu« Putinu, ki ima menda toliko časa in energije, da se poleg z vodenjem svoje države ukvarja še s tem, kdo bo na čelu njegovih zahodnih »partneric«.
Strogo rečeno, so te obtožbe tudi pravo poniževanje »domorodcev« na Zahodu, ki so, kakor kaže, tako topoglavi, da lahko na njihovo demokratično odločanje o tem, kdo bo ameriški ali francoski predsednik, kdo bo vladal Nemčiji, ali bo Velika Britanija ostala v Evropski uniji, kakšno prihodnost si želijo Katalonci, itd., vpliva že nekaj »agitpropovskih trobil«, ki jih je v zadnjem času ustanovil Kremelj. Pa čeprav sami »demokratični« zahodni mediji ugotavljajo, da televizija Russia Today (RT) sploh nima toliko občinstva, kot se sama hvali oziroma »laže« svojim oglaševalcem, kakor so še na začetku leta zapisali v ameriškem časniku Washington Post, kjer so ugotovili, da programe RT na dan vidi le okoli 30.000 Američanov.
Kljub temu so ruski državni mediji tako nevarni, da so jih v ZDA razglasili za tuje agente. Pozno so to storili, če gre verjeti njihovim budnim obveščevalnim službam, ki so že po volitvah leta 2012, ko je že drugič zmagal prejšnji ameriški predsednik Barack Obama, dognali, da se RT »vmešava« v notranjepolitične zadeve ZDA. Takrat sicer ni nihče govoril o »nespodobnih« ruskih povezavah kakega predsedniškega kandidata, tudi tega ni bilo slišati, da bi Američanom Obamo izvolil Putin, kar zdaj najbolj goreči demokrati očitajo sedanjemu poglavarju Bele hiše Donaldu Trumpu. Takrat so ruski medij zgolj obtoževali, da se »preveč« osredotoča na pomanjkljivosti ameriške demokracije in podžiga »radikalno nezadovoljstvo«.
Povsem prav so imeli, saj so v tistih časih ruski »propagandisti« v nasprotju s svobodnimi mediji na Zahodu obsežno poročali o gibanju Occupy Wall Street, ljudskemu nasprotovanju ekološko spornemu in zdravju škodljivemu črpanju nafte (fracking) ali ostalih predsedniških kandidatih, ki niso prihajali iz dveh monopolističnih ameriških političnih strank.
Pravzaprav se je takrat zdelo, da RT uprizarja nekakšno skorajda parodizirano zrcalno sliko zahodnih medijev, in to ne le državnih, ki se v svojem poročanju o dogajanjih v Rusiji prav tako osredotočajo na nekaj, kar je v tej državi povsem marginalno ali pa tudi namerno marginalizirano. Tudi vreščanje govorečih glav na tej ruski televiziji je zelo spominjalo na početje njihovih zahodnih kolegov, najbrž tudi zato, ker so nekateri, celo najbolj slavni, kakor je bil nekdanji zvezdnik ameriške televizije CNN Larry King, prestopili k RT.
Razlika je bila le v tem, da smo takrat, ko so bili še zaposleni v zahodnih medijih, te »družbenopolitične delavce« zaradi poguma pri razkrivanju resnice označevali za junake svobode govora, ko so začeli nastopati na ruskem državnem mediju, pa so postali kremljevski propagandisti. In tuji agenti.
