Še en lifting?

Državni uradniki, ki se imajo za vešče svojega posla, spet popravljajo predpis, o katerem so po globinskem »liftingu« lani trdili, da zanesljivo odpravlja pomanjkljivosti in zaznane krivice – pravilnik o delitvi stroškov za ogrevanje in toplo vodo.

Že sporna obvezna vgradnja delilnikov je lastnike stanovanj v večstanovanjskih hišah dvignila na noge, omenjeni pravilnik pa je revolt le še stopnjeval. Njegovo stalno krpanje brez resne analize stanja in predvsem brez resnega preizkusa, kako bi se vsakokratne spremembe obračunavanja izrazile v praksi, je samo dokaz več, da je za avtorje to le igra v peskovniku. Ne vem, ali se z njo česa naučijo, vsekakor pa so za to redno in dobro plačani. Za napake, ki nekaterim etažnim lastnikom dobesedno kradejo iz denarnic, drugim pa omogočajo neupravičeno korist, in otežujejo sobivanje v hišah, nihče ne odgovarja.

Če smo natančni, je ministrstvo za infrastrukturo tretji poskus celo podprlo s posebno študijo. Opravil je ni nihče drug kot ZRMK (ki je tam aboniran za številna strokovna opravila), zanjo pa je iztržil blizu 20.000 evrov. Utemeljitev novega posega v podzakonski akt je kljub temu skopa. Ne izvemo, kje in koliko je zgrešila lanska novela, kakšne nove težave je povzročila. Strokovnjaki, ki uradnikom gledajo pod prste in so ves čas opozarjali na nelogičnosti, bi analizo želeli videti, a jo naročnik menda skriva – čeprav je financirana iz javnega denarja.

V novi različici se je predlagatelj nekoliko povlekel nazaj. Če je do zdaj spodbujal čezmerno varčevanje, zaradi katerega je v hiši nastajala škoda (vlaga, kondenz), zdaj predlaga, da varčneži plačajo najmanj toliko, kolikor je potrebno za normalno, zdravo delovanje hiše. Posebno razkošno porabo, ki jo je veljavni akt socializiral tako, da je »preklopil« na delitev stroškov po površini, bi po novem vendarle naložil energetskim razsipnežem. Naj plačajo, kolikor so porabili, a ne več kot trikratnik povprečja.

Smer je sicer prava, pritrjujejo stroka in uporabniki, a rešitve niso dodelane. Temu je namenjena enomesečna javna obravnava in samo upamo lahko, da predlagatelj dopustniškega termina ni izbral le zato, da bi potencialni kritiki zamudili roke.

V igri detajlov – novih deležev, novih faktorjev, zapletenih enačb in novih izrazov, ki bodo uporabnike gotovo dodatno zmedli – pa ne gre pozabiti, zakaj smo sploh ugriznili v to kislo jabolko. Da bi spodbudili varčevanje z energijo. Omogoča ga sistem, v katerem vsakdo plača toliko, kot je porabil. Tu pa smo še vedno na slabi poti.

Evropska direktiva za tehnično neustrezne stavbe, ki so pri nas v večini, ne zahteva delilnikov. Naši birokrati so bili bolj papeški, zato zdaj izgubljajo čas z neproduktivnim iskanjem nemogočih rešitev, namesto da bi varčevanje spodbujali s prenovo dotrajanega stavbnega fonda. Po oceni strokovnjakov zaradi tega vsako leto dobesedno vržemo skozi okna in neizolirane stene ter strehe več sto milijonov evrov. Ki bi jih lahko uporabili za kaj koristnejšega. Na primer za zasebno porabo, ki bi pospešila gospodarsko rast.